Restavracija Hotel Evropa: vse bližje evropskim zvezdam

Če si pogledate spletne ocene, časopisne članke ali knjige, ki kolikor toliko resno beležijo dobre gostilne, boste ugotovili, da na zemljevidih v teh krajih zijajo velike bele lise. Kot sem že zapisal pred časom: turisti so se morali zadovoljiti s Štormanom, z Golobčkom, Trojanami, iznajdljivejši so se prebili do Francla, ali pa so jo udarili v hrib recimo do Smogavca … Ja, seveda, boste komentirali, še nekaj je takšnih gostiln, ki delijo poceni "pomfri in svinjski kramenateljc". Vem, poznam, ampak namen teh vrstic seveda ni do konca nabasati trebuhov ali, bog ne daj, celo zastrupljati publike. Cenimo kakovost, čistočo in kakopak tudi raznovrstnost. Ja, tudi malce prijaznosti si včasih želimo, če že nizkih cen ne moremo vedno zahtevati.

Toda vse bolj se zdi, da centralna celjska restavracija, ki smo je že nekajkrat obiskali, v veliki meri zadovoljuje tudi bolj natančne okuse. Naš zadnji obisk, katerega zbrane vtise prebirate, sega še v poletni čas, ko smo v prijetnem hladu sodobno opremljene in hudo natančno oblikovane (in v zadnjem času morda spet nekaj malega spremenjene) notranjosti srkali (razmeroma poceni) moëta&chandona in (lačni po tihem) zobali verjetno enega najboljših čebulnih kruhkov v naših krajih. Tudi sicer pripravljajo zelo pisano paleto kruhkov, ki sodijo v kategorijo pogrinjkov, obenem pa si natakar, ki je skoraj že neke vrste moderator – morda tudi zaradi poletnih razmer – vzame veliko časa za vsako posamezno mizo.

Tehtanje posameznih jedi, posameznih kombinacij jedi, vina in našega okusa je vzelo kar nekaj časa, hkrati pa lahko rečemo, da smo lahko naročili marsikakšno poslastico, ki je sicer ni bilo na jedilnem listu. V vsakem primeru je dobila steklenica moëta tudi vlogo prvega vina, ki je imelo nalogo spremljave pri izvrstnem karpaču in posebni verziji gosjih jeter, ki je le malo odstopala od foie grasa. Pomembno se zdi, da imajo vse jedi v Evropi nekakšen mali izumiteljski kulinarični dodatek in prav natančno se je to začutilo pri (skoraj) gosti bučni juhi, ki ji dodajo malce popečene slanine. Recept, ki presega večino nedeljskih slovenskih jušnih kreacij. Še spomin za nekaj mesecev nazaj, ko smo po gosjih jetrih v kombinaciji s pomarančo in konjakom pomalicali krompirjevo juho, ki ji dodajo tartufovo olje in škampe. Prav tako solidno.

Še ena izboljšava: če smo pred meseci dobili ogromen biftek s tartufi, ga je tisto nedeljo zamenjal t-bone steak goveda angus, ki je zaradi svoje mehkobe, sočnosti in uporabljenih zelišč in omak, kralj poletnih glavnih jedi. Boljšega kosa mesa že dolgo nismo pomalicali. Sosed pri mizi je bil prisiljen poskusiti še eno toplo predjed. Istrske fuže s tartufi in repki škampov, obe (pre)obilni jedi je podprl kozarček – ne steklenica – tilijinega kaberneta. Sicer pa je šlo za tiha pogajanja z natakarjem, ki se je za hip prelevil tudi v somelierja; samo za las je manjkalo, da se nismo odločili za urbajsov že kar legendarni beli cuvee organic. A kljub lokalnemu dejavniku nismo menjali ustaljenih pravil – barve mesa k barvi vina.

Pri sladicah v Evropi ponujajo dovolj klasičen izbor jedi (in pametno se ga je držati, saj smo v enem prejšnjem obiskov krepko zgrešili ob nekakšni dnevni novosti). Večer vam lahko polepšajo s hišnimi sorbeti – s čokoladnim suflejem, potem pa ponujajo še dva bolj neobičajna produkta: pečeno cimetovo kremo z lešnikovim čipsom in hruškovim sorbetom ter hrustljav raviol suhih sliv s sladoledom ajdove kaše. Zanimivo. V finalu kakopak ne manjka štajerskih sladkih vin, pa tudi močnih alkoholnih pijač imajo kar nekaj na zalogi.

Povzetek

Brez pretiravanja lahko rečemo, da restavraciji v celjskem Hotelu Evropa ne manjka več veliko ali pa morda sploh nič, da se uvrsti med pet ali šest slovenskih mestnih restavracij, med katerimi so recimo Rožmarin, Maxim, Cubo, As ali JB. Bogata izbira različne hrane in presežki, ki jih ponujajo vsak dan posebej. Veliko je francoskih vplivov, nekaj tudi italijanskih, lokalne kuhinje je zgolj za vzorec.

Vinska karta nudi razmeroma širok izbor različnih domačih vinarjev, veliko je štajerskih, nekaj šampanjcev in nekaj malega tujih vin po izboru hotela. Mimogrede, cene so ugodnejše kot pri podobnih restavracijah v prestolnici. Za hladno predjed, toplo predjed, finale in sladico boste brez pijače odšteli kakih 35 evrov, slovenska vina na kozarec zadeve ne bi smele posebej podražiti. Sicer pa strežejo tudi že pripravljena kosila, priznam, nismo poskusili, stanejo pa med 13 in 17 evri.