Pravljična danska večerja sredi vrtiljakov

Ljubitelji dobre hrane ob omembi Kopenhagna, danske prestolnice, takoj zastrižejo z ušesi. Glavni razlog je seveda Noma, restavracija Reneja Redzepija, kuharskega mojstra z makedonsko-albanskimi koreninami. Noma (ime je izpeljano iz danskih besed nordisk mad oziroma v slovenščini nordijska hrana) je že dve leti zapored osvojila prvo mesto na San Pellegrinovi lestvici najboljših restavracij na svetu, ima pa tudi dve Michelinovi zvezdici. Primerna slovesu pa je tudi zasedenost miz pri mojstru Redzepiju – ko sva med načrtovanjem krajših počitnic v Kopenhagnu seveda pomislili tudi na gostijo v Nomi, je bilo za rezervacijo že zdavnaj prepozno. A Noma je le ena od kopice odličnih restavracij v Kopenhagnu, ki upravičeno postaja eno najpomembnejših kulinaričnih središč ne le v Evropi, ampak kar v svetovnem merilu. Ob Nomi, ki ima dve, je v danskem glavnem mestu še devet restavracij s po eno Michelinovo zvezdico, naju pa je najbolj pritegnila The Paul pod vodstvom Paula Cunninghama, Britanca, ki ga je ljubezen pripeljala na Dansko. Kot sva kmalu ugotovili, je bila odločitev več kot pravilna, še bolj pa zato, ker je pred dnevi The Paul dokončno zaprl svoja vrata. Kot nama je pojasnil sam šef, si želi novih izzivov, sprva verjetno v obliki "pop-up" oziroma začasne restavracije, pozneje pa – karkoli bo, bo gotovo dobro in, še pomembneje, posebno.

Prevajalki iz hrvaščine Paul je svojo restavracijo postavil na pravljično lokacijo v Tivoliju, zabaviščni park sredi Kopenhagna, in tudi sama restavracija je delovala kot sestavni del parka. Paul jo je namreč umestil v steklenjak, poln fotografij in zbirateljskih predmetov z vseh vetrov, v katerem se gost brez pretiravanja počuti kot Alica v čudežni deželi, on sam pa naju je osvojil že takoj ob prihodu. Ko je slišal, da prihajava iz Slovenije, razumeva pa tudi hrvaški jezik, smo nemudoma postali najboljši prijatelji. V hrvaški izdaji Playboya so namreč pred nekaj meseci o njem objavili obsežen članek, "pa ga ne razumem niti besedice," se je pritoževal. Obljubili sva, da mu ga bova vsaj na kratko povzeli, če že ne prevedli, in že sva sedeli na kavčih v nekakšni "čakalnici", kjer so nas z rose šampanjcem Ruinart ter z zelenimi olivami, vloženimi še nezrelimi breskvami in dimljenimi oreščki pripravili na pojedino.

Danska govedina in sake Sledil je spektakel. Začeli sva ga lahko, s kombinacijo hrena in rastline "oyster leaf", ki z okusom spominja na ostrige, pa s serijo morskih jedi – juho iz morskih sadežev, morskim listom z vodno krešo in dimljenim kostnim mozgom in grdobino z zelišči. "Šef je bil pred kratkim na Japonskem, kar ste verjetno že opazili pri jedeh," je pojasnil eden od članov brezhibno uigranega osebja. In res, po ribah je sledila verjetno najbolj zanimiva jed – govedina wagyu po dansko. "Poiskal sem najboljšo govedino na Danskem in jo pripravil po japonsko," je pojasnil Paul in pred naju postavil krožnike. Na tanke rezine narezano meso je bilo res božansko, presenetila pa je "vinska" spremljava – v kozarcih se je namreč znašel sake! Na prvi pogled nenavadna kombinacija, ki pa je resnično delovala.

Hudomušni kuhar za hudomušno kraljico Zadnja mesna jed je prav tako nosila očiten pečat hudomušnega kuharja. Predse sva dobili goloba v več pojavnih oblikah – klobasico, kose fileja in nenazadnje iztegnjeno nožico, ki jo je še krasil krempelj oziroma sredinec, kot je pojasnil Paul. Dodal je, da gre za najljubšo jed danske kraljice Margrethe II., ki rada "prime to nogo in z njo kaže sredinec celemu omizju". Čeprav že precej utrujeni od hrane in pijače sva sprejeli tudi ponujeni krožnik sira s tartufi, sledili pa sta še sladici. Najprej limonina pita, potem pa še breskev z zmrznjenim jogurtom in drobnjakom. "S tem še eksperimentiramo," je dejal Paul, ki je prisedel k mizi. Ne bova prevzetni in trdili, da se je ves večer ukvarjal le z nama. Krožil je med vsemi mizami, se pomenkoval in šalil z gosti, tudi stregel in se nasploh obnašal tako, kot bi se moral obnašati vsak gostitelj, pa naj gre za lokalnega oštirja ali glavnega kuharja najbolj prestižne restavracije.

"Za naša cukrčka iz Slovenije" In prav to je tisto, kar vedno znova poudarjamo in zahtevamo od gostiln – ozračje, v katerem se bomo dobro počutili. Še tako dobra hrana ne prevesi tehtnice, če se gost ne počuti dobrodošlega. Pri Paulu Cunninghamu pa sva se počutili, kot da smo že od nekdaj prijatelji, sproščeno, a še vedno z občutkom, da doživljava nekaj posebnega. Še posebej, ko nama je na koncu izročil posebej za naju natisnjena jedilna lista s pripisom: "For our sweeties of Slovenia – big love, your Paul". Je prevod sploh še potreben?