Mala hiža: presenečenje na sosednji strani Mure

Če so na naši strani, v severovzhodnih krajih domovine, nekateri gostinci, da bi potešili goste, pripravljeni peči v lokalnih kuhinjah celo pice, je gostilna Mala hiža v Medžimurju, v Mačkovcu, le nekaj korakov od naše meje, lep dokaz, da je goste mogoče prepričati tudi z dobro kuhinjo. Če bi takole na hitro primerjal: Mala hiža je na nek način, po kakovosti hrane, podobna našemu Rajhu, so pa veliko cenejši in imajo veliko širšo in cenejšo vinsko karto.

Mala hiža Mačkovec 107 40000 Čakovec, Hrvaška

Telefon: 00385 40341 101 Elektronska pošta: info@mala-hiza.hr

Vsak dan do poldneva strežejo lokalno obarvane zajtrke, ki navadno vsebujejo sokove, omlete, domače klobasice, marmelade, paštete (recimo medvedov namaz) in jajčka. Cena takšnega obroka je banalno nizka, je pa res, da se je naše moštvo v hrvaške kraje pripeljalo pozno popoldne, zato smo si znotraj velikih jedilnih in vinskih kart bolj ogledovali pisano sezonsko ponudbo in lokalna vina. Da bi lažje brali, smo se lotili solidnega penečega roseja, ki ga dobijo pri "sosedu" Tomacu. Vinska karta vsebuje seveda tudi francoske šampanjce, ki stanejo celo premoženje, imajo nekaj Gravnerja in Radikona, ki nista dosti cenejša, nekaj Slovenije in širnega sveta, sicer pa izjemno poceni lokalna, istrska in slavonska vina, zato smo takoj po penini enotno krenili po Krauthakerjev sauvignon iz 2003. Toplo priporočam.

Pri mesninah pa nas je čakalo še večje presenečenje, ko smo na natakarjev predlog poskusili Lovrečev cuvee caberneta in širaza, ki vsebuje kar 15,4 odstotka alkohola: če smem primerjati – izjemno podoben kakemu boljšemu amaroneju. In če smo še za hip pri tekočinah – v Mali hiži imajo izreden izbor šnopčkov. Od šipkovega, ki smo ga pili na koncu, do borovnic, grape, kupine, borovih iglic, sivke, jagode, zelenega oreha (ki smo ga tudi poskusili), mete, dišečih zelišč, sliv, marelic, vrtnica, višnje, biske, viljamovke, medice … pa še nekaj likerjev, recimo iz borovnice, brusnice, divjo vrtnico in slivo.

Pa seveda nismo samo pili. Med hladnimi jedmi ponujajo veliko mesa iz tiblice (tünke), slanine, paštete ¬– tudi takšno iz sira, fižola in zelišč. Ponujajo divjačinsko salamo, pa veprov in jelenov pršut, domač kruh popečejo na olju, potem pa mu dodajo paradižnik, pa sezonske zelenjavice in zelišča. A naše omizje se je lotilo raje goske in račke v pašteti s kumaricami in omako s sladko-kislimi paprikami. Jasno, poskusili smo tudi omenjeno fižolovo pašteto in briljantno omako iz fižola, paradižnika in korenja. Kakopak nismo mogli brez buč, ki so jih ponujali v solati z mladim sirom in s solato. Zraven hladnih solat in namazov ponujajo kruh (jasno) z bučnimi semeni, nezdravo topel, a dober kot tisti, ki ga je pekla babica v kmečki peči.

Preskočili smo ribe, čeprav bi morda drugič radi videli še, kako je videti njihov karpačo iz postrvi. V Mali hiži jasno ne morejo brez juh in na prvem mestu je hišna "pretepenka", ob gobovi pa smo se mi raje pozabavali z domačo medžimursko mineštro z veliko fižola, leče in majhnimi bučnimi njoki. Dobra reč, morda celo boljša kot njena oranžna bučna kremna kolegica.

Med toplimi predjedmi imajo tudi polže, a mnoge jedi so povezane z gobami, jajci in bučnimi kombinacijami. Rezance pripravljajo s slanino in gobami, s sirom in smetano, še ene testenine pa so vanjkušeci, ki jih radi polnijo s špinačo, sirom ali mastjo. Zanimiva in zelo okusna je tudi rižota iz ajde, v katero pomešajo gobice in bučke. Reči so bile sicer tudi nasitne in menda zato nihče od družbe ni želel napasti ne ajdovih ne koruznih žgancev. Jasno, čakali smo tudi glavne jedi in med široko izbiro mirno pomalicali slastno račko v sladki omaki s slivami in borovnicami, z bučkami in fižolom z zelenjavo. Piščančje meso pripravljajo na tisoč načinov, imajo celo kopunov paprikaš. Imajo veliko divjačine, mi smo se recimo soočili s srninim filejem, ki so nam ga obložili z ajdovo rižotko. In imajo seveda veliko količino mesnih jedi, tudi zajčka in žrebička, pomešanih z lokalnimi prilogami, torej z ajdovo kašo, vanjkušeci, pečenim fižolom, vangalociji – kroglicami iz zdroba in sira, da o kroglicah iz kruha in slanine niti ne govorimo.

Bilo je dolgo in poučno popoldne, ki nas je prepričalo, da je ob naši vzhodni meji še marsikaj treba raziskati. Recimo sladice. Logično imajo medžimursko gibanico, koruzno zljevanko, štruklje, palačinke, sladoled, razne torte in pogače. Lotili smo se ne presladke pšenične zljevanke, ki ji pripada še marmelada iz divjih višenj. Poskusili smo bučni sladoled in polsladek muškat lokalca Lovreca. Kaj pa cene? Če se hočete samo malce okrepiti, ponujajo dnevni meni z domačo juho, mesno jedjo in pirejem ter sladico za manj kot deset evrov, naše omizje pa je za triurno pojedino skupaj s štirimi "vrhunskimi" vini in omembe vredno količino šnopčkov porabilo okoli 50 evrov na osebo, za hrano torej kakšnih 25 evrov.

Povzetek

Lokalna kuhinja krajev ob reki Muri, ajda, buče, divjačina in celo nekaj rib, za majhen denar v prijetnem pametno prenovljenem kmečkem okolju.

Zelo dobra vinska karta lokalnih pa tudi svetovnih vin. Domača, hrvaška vina so izjemno poceni, tujina pa niti ne.