SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Hotel Plesnik: ob kaminu v Logarski dolini

2

termometer

V kombinacijo prestižnega planinsko-športno-hotelskega turizma je seveda treba prišteti še dobro hrano.

Zdi pa se, da so na ta pomemben turistični doživljaj v centru Logarske doline kar malce pozabili. Pa ne, da hrane nimajo, očitno se jim ne zdi nujno, da bi se ji posebej posvečali. Gost, ki se naseli v tem malem in mestoma prestižnem hotelu, ima gore, ima vode, ima tudi nekaj ekstremnih možnosti osvajanja sveta, ima celo možnost ogleda simpatičnega dlakavega goveda pri samem vhodu v (za mnoge) najlepši del Slovenije ... Mar pri vsem tem sploh potrebuje hrano?

Verjetno res ne, čeprav se sprašujem, kaj malica slovenska elita, ko si ob perverznih praznovanjih velikih praznikov želi česa za pod zob. Konec koncev je v hotelu Plesnik veliko počival najboljši slovenski premier in tudi zanj, ki je bil menda zagrizen vegetarijanec, ne verjamem, da je, medtem ko mu je režiser recitiral Hamleta v stari angleščini, jedel hitri sendvič iz hotelskega samopostrežnega bifeja.

Kam merim? Hočem reči, da se lahko tudi v Logarski dolini ekskluzivno hranimo, samo poskusiti je treba, treba je vprašati in opozoriti. Ocenjevalci so se v iskanju boljših obrokov po navadi ustavili že nekaj kilometrov prej v Lučah, kjer kraljuje Penzion Raduha, mi pa smo šli skoraj do konca. Pod srednje visoke vršace, ki smo jih takole za rekreacijo že osvajali, ko je kondicija to še dopuščala.

In v hotelu so imeli vse, kar smo potrebovali (imajo pa tudi bazen, ki ga nismo potrebovali), celo kamin, ki pa v veliki restavraciji, ki so jo oblikovali po avstrijskih vzorih devetdesetih, deluje nekoliko osamljeno, izgubljen v bitki za zajtrke. Jasno – dvorana je prilagojena hotelskemu gostu, a mi se nismo ustrašili, še posebej zato, ker je jedilni list zmagovalno najavljal tatarski biftek, ki je bil že nekaj časa naš cilj. Čeprav je bil v konkurenci hladnih jedi tudi savinjski želodec, smo ostali zvesti svojemu načrtu in, da ne bi preveč komplicirali, smo med ne preveliko izbiro slovenskih vin zahtevali Movijin modri pinot. In ob običajnim čvekanjem, da gre za enega najboljših modrih pinotov na svetu, se je pripetila teza, da gre za najboljše vino pri Plesniku, to pa tudi ni tako malo. Prav tako malo pa ni bilo niti solidnega "tatarca", ki je le počasi zapuščal mizo, medtem ko je omizje čakalo na porovo in govejo juho. Zadnja, ki so jo opremili z vlivanci, se je zdela korektna, porovo pa smo že srečali v boljših izdajah.

A topla hrana v hladnem večeru, kamin in prijazno osebje, dajejo človeku voljo do življenja in hkrati voljo do nadaljnjega hranjenja. Preskočili smo tople predjedi, ki pa resnici na ljubo niso kazale velikih kreativnih presežkov: zelenjavni krožniki, rižote, žlikrofi, njoki, rezanci, peresniki z vsem, pravzaprav na vse načine, od kmečkega, do tartufov, pa še ocvrt sir, ki mu tukaj pravijo sir po dunajsko.

Glavne jedi so kazale več ideje, čeprav v osnovi ponujajo zrezke osnovnih štirih domačih živali na vse naravne, ocvrte in pariške načine, vključno s ploščami, ki vključujejo zrezke in pečenke na vse načine, ampak, to je treba priznati, tu sta se prikazala še jelen in divji prašič. Od rib imajo postrvi, ponujajo pa tudi dvoživkine krake. V rubriki posebnosti sicer kraljuje argentinska govedina in še nekaj manj tipičnih karpačov, mi pa smo se lotili kar domače, s porom pripravljene na pikanten način. Solidna izbira, spet velika porcija, v smislu gorništva ali kakšnih ekstremnih podvigov, saj veste, ko se gost vrne z izleta ali pa kakšnega volvo 4w relija, ki so jih tukaj tudi že znali pripravljati za izbrano elito, potrebuje veliko veliko hrane. Pa čeprav gre za divjega prašička, ki smo ga snedli, a posebnega navdušenja nismo mogli pokazati.

Je pa zato, poleg "tatarca", jedilni list pri slaščicah obljubljal "šmorn" z rozinami in kompotom – ja, ja, vem, carski praženec – na eni strani, na drugi pa (pozneje se je izkazalo) sijajen muškatov šodo. Na carskem pražencu bo treba še malce delati, da ne bo presuh. A zdi se, da smo jo s kakšnimi 35 evri na osebo še kar dobro odnesli, vendar je logično, da prevoz vina z Goriških Brd v Logarsko dolino stane morda celo dvakrat preveč ...

Povzetek

Že kar malce zastarela ponudba, ki morda še zadovolji hotelske goste, jedci pa bodo na tem nivoju pričakovali nekaj več. Nekaj lokalne hrane, še več tipično zastarele mesne kulinarike in premalo zelenjavne ponudbe.

Vinska karta oziroma dodatek k jedilnem listu odkriva, da se v določenem delu obračajo k eliti, zato so cene boljših znamk previsoke. Hkrati bi seveda lahko vsaj malce obogatili ponudbo. Saj so v centralnem delu naše najlepše alpske doline.

Ocena

Ocena gostilne: 3

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin