Hotel in restavracija Bitoraj: lovske zgodbe ob jezeru

Če se na avtocesti iz Delnic proti Reki ozrete v doline, ki jih povezujejo viadukti, lahko opazite slikovita modra jezera zelenega Gorskega kotarja. Vas pa ne zanimajo jezera, ki jih obdajajo pragozdovi in majhne, nenavadne vasice, saj imate tega že v Sloveniji dovolj. S polnimi avtomobili se spuščate kakšnih 150 kilometrov na uro proti Crikvenici, Njivicam, Baški in kar je še plaž, kjer si človek rjavi kožo in bere kakovostne doktor romane. Vendar se mi čutimo poklicane, da vas za hip usmerimo na staro cesto, ki iz Kočevja prek Delnic vodi na hrvaško obalo. Po 10 kilometrih iz Delnic zavijte proti Fužinam. Res lepo mestece, kot kakšen mali Bled, jasno brez velikih modernih hotelov, kjer se na bregu jezera Bajer dogaja povsem drugačna turistična izkušnja kot na obali nekaj kilometrov nižje.

Hotel Bitoraj

Sveti križ 1, 51322 Fužine

Telefon: 00385 51 835 019

A naša družba ni bila pri volji za jezero in gozdnate pohode, ki jih ponujajo. Mislili smo zgolj na malico v hotelu Bitoraj (korektno prenovljen objekt iz leta 1933), ki naj bi nam odprla povsem nov svet. Pa se je to res zgodilo? So upravičili sloves ene od stotih najboljših gostiln na Hrvaškem? Da in ne. Velike sobane in terase hotela imajo sicer res strašno ponudbo, ki pa na koncu (podobno kot na obali) stremi k temu, da zadovolji klasične turiste in manj gurmanske avanturiste. Uvrstitev restavracije v top 100 hrvaških hranilnic pa potrjuje, da marsikje na naši meji velike porcije še vedno povezujejo s sodobno kulinariko. In, da ne bomo krivični, takšnih razmišljanj je še vedno veliko tudi v naših krajih.

Jedlo pa se je takole: natakarice so se trudile, vendar jih je kombinacija hrvaških in zahodnoevropskih turistov vedno znova preplavila. Tako smo jedi na mizo dobivali v različnih časovnih intervalih. Najprej je prišla dobrodošlica: pravi goranski napad na naše suhe postavice – namaz iz ocvirkov ter namaz mladega sira s papriko, obe specialiteti je spremljal izvrsten bel kruh, pomagal mu je polnozrnati kolega. Že hladne jedi, ki jih je ponujal Bitorajev zapisnik, so dale vedeti, da bo na mizah kraljevala okoliška divjačina. Jelenov pršut, medvedov pršut, divjačinska salama, potem so tu še domač pršut, kuhana šunka in domača slanina ter dve vrsti sira. Da bi se izognili pretiravanju, smo si vzeli le malo jelenovega pršuta in domači sir škripavac, ki je bil obložen z izvrstnimi črnimi olivami, feferoni in mandlji. Porcije so bile okusne, vredne svojega denarja, vsaj pol cenejše kot pri nas ali na morju, in škoda, da tistega dne niso imeli medveda – slabo bi se mu godilo. Priznati moramo, da se nihče pri mizi ni hotel odločiti za jed "Bitoraj u čaši", kjer v kozarcu zmešajo neverjetno kombinacijo pršuta, sira, sadja in ocvrtih bučk …

Med vini, ki jih pokažejo kar v in ob hladilniku (samo Istra, Dalmacija in Slavonija), smo se brez premislekov odločili za najboljše (in najdražje), kar so imeli, za Koronikin merlot 2007. Kakšnih 28 evrov za močno protiutež težki divjačinski pojedini. Pri toplih predjedeh ponujajo veliko gob, pa naj gre za juhe, kombinacije z rižotami ali testeninami, imajo žabje krake, pa ocvrt sir škripavac in testenine, polnjene s pršutom in sirom. Med juhami so še lovska, goranska (s klobaso in slanino), goveja in "najlažja" hrenova. Kakšnega pol litra lokalne hrenove juhe je utrjene s sirom, v njej pa plava za 20 dekagramov kockic v olju popečenega kruha. Eno porcijo bi lahko pojedle štiri osebe. Kako je z goransko juho s špehom, niti nismo upali pomisliti, zeleni rezanci "na seljački način" s paradižnikom in slanino pa so bili verjetno največja testeninska jed, ki jo je First videl v svojem življenju.

Želodci so bili polni in zgodba bi se tukaj lahko končala, če ne bi že na začetku naročili tudi veprovih ražnjičev. Tri nabodala, na vsakem po trije medaljoni divjega prašiča, dva velika kosa pečene slanine in še kos paprike. Človek, ki po vseh predjedeh pomalica še to, zasluži medaljo. Veliko manj kalorij ima jelen z brusnicami, iz istega filma pa je ogromna telečja krača. In kaj bi še lahko dobili? Divjačinski golaž, nekaj vrst zrezkov, tudi takšnega s sirom in šunko, dimljeno svinjino, pa mamutski stejk ali svinjska rebrca. Imajo jedi "z ognjišča" in tiste izpod peke, celo nekaj vegetarijanske ponudbe, pa veliko težkih prilog. Potem pa pridejo še sladice. Kremšnite, sorbeti, vse vrste palačink in še več vrst zavitkov. Dobite jih lahko s skuto in jabolki, polite še s čokolado in smetano ter nehumano potresene s sladkorjem. Gromozanske palačinke lahko dobite z breskvami, skuto in sivko. V "goranski kremi" se skrivajo gozdni sadeži, v "kupi Fužine" pa sadje, sladoled in smetana. Čez vse to se človeku malo močnejši brinjevec ali le za odtenek lažje borovničke niti ne zdijo več problem.

Povzetek

Lovska in lokalna kuhinja z le nekaj sodobne predelave, v glavnem za turistične namene. Kuhinja je vseeno malce pretežka, se jo pa izplača poskusiti, morda na poti z morja, ko imate že dovolj ribjih užitkov. Konec koncev se za 30 evrov brez pijače že kar krepko najeste.

Vinske karte nimajo, čeprav v hladilniku in njegovi okolici posedujejo nekaj dovolj solidnih hrvaških mojstrov vinogradništva. Bi bilo pa dobro, da bi glede na težo hrane nabavili kakšna ekstremna rdeča vina.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.