SiolNET. Trendi Kulinarika
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Grani di Pepe: med galerijo, gostilno in restavracijo

1

termometer

Svetovalci z zahodne meje so nam predlagali obisk furlanske gostilne Grani di Pepe in spet se je potrdilo, da ima italijanska kuhinja tudi v naši neposredni bližini marsikaj povedati.

Grani di Pepe ni čisto gostilna in ne povsem restavracija, nekaj vmes, kar odpira veliko možnosti, predvsem na področju opreme. Tako imajo po eni strani simpatičen majhen vrt, po drugi strani pa različno velike jedilnice, ki občasno spominjajo na galerije sodobne umetnosti. Prostori vseeno niso predizajnirani, še vedno so topli in prijazni. Med velikimi in majhnimi slikami in kipci so težke lesene mize, ki obetajo resen obrok. Mimogrede, na drugi strani lokala je pokuševalnica in prodajalna šampanjca, glavni mož v strežbi je živel Franciji in tovrstna vina dobro pozna. Tri kozarce šampanjca dobite po 20 evrov, pa še resno predavanje o popitem vam pripada zraven.

Ristolocanda Grani di Pepe

Via Cavour 44, Flaibano (UD), Italija

Telefon: +39 0432 869356

Kakorkoli, za našega obiska, bil je petkov večer, ko so se končevala nogometna prvenstva po Evropi, je bila gostilna skoraj razprodana in temu primerno glasna. Še dobro, da smo rezervirali. Dobili smo veliko leseno mizo, meni in tri različne vinske karte. Ena je bila samo za modre pinote in, uganili ste, gospodar jih še posebej ceni, saj prihajajo iz njegove Francije. Morda je bil kasneje razočaran, ko smo praktično cel večer pili Jermannov sedem let star beli cuvee Vintage Tunina (za znosnih 40 evrov), a naša naloga ni bila raziskovati Francije, ampak sosednjo Furlanijo, ki še vedno ponuja najboljša vina v Brdih, pardon, v Colliu.

Tega se zavedajo tudi pri Grani di Pepe. Bela vina z njihove vinske liste namreč prihajajo samo s slovenske meje, pa naj gre za Jermanna, Radikona, Due terre, Vie di Romans, Podveršiča ali Terpina. Pri rdečih si pomagajo še s Toskano in Piemontom. Kot smo omenili, imajo veliko francoskih vin, največ jih je iz Burgundije. Morda še ena na videz manj pomembna podrobnost: že dolgo se ni zgodilo, da bi v tako resnih z vini opremljenih lokalih pili iz kozarcev, ki niso Riedel (Spiegelau) ali Zafferano. V Grani di Pepe vino točijo v Rosenthalove glaže.

Degustacijske menije imajo po 43, 50 ali 52 evrov, odvisno od dolžine in vrste hrane. Vzeli smo bolj mesno in bolj na kratko. Najprej smo dobili tri njihove kruhke, spenjeno maslo in kremo suhega paradižnika. Prva jed je bila, logično, konkretna porcija pršuta iz furlanske pršutarske centrale San Daniele, ki je le streljaj stran. Rezine so bile mehke in sladke, kot je treba, zraven pa so priložili še tople miške, skuto z balzamičnim kisom, nekaj rezin hruške in parmezan. Enostavne, a okusne kombinacije.

Mimogrede, če bi naročili ribji meni, bi na začetku dobili polpetke iz bakalarja, karpačo tune in sardine. Ampak nismo, naša druga jed je bila spomladanski zavitek s kozjim mesom in špinačo na solati boba, rdečega zelja in zelene solate, tretja jed pa je bila podobna tistim zelenjavnim kreacijam, ki jih poznamo bližje naši meji, v gostilni Majda: tortelini, polnjeni z rdečo peso, zraven so dodali še nekaj špargljev in "vražji jajček".

Sledile so še ene izvrstne testenine, tokrat polnjene s kaponato, v omaki pekorina. Potem pa se je hišni poznavalec vin odločil za krajši premor (in kozarce Rastal), ki jih je napolnil s kozarcem modrega pinota Pommard iz kleti Arnauda Pelletierja.

Žlahtno burgundsko vino je pokrilo segreto di pata negra, torej fini del iberskega pujsa, ki ga je kuharica pospremila z ostro začinjenim pečenim fižolom in timijanom. Zanimiva, polna in kljub italijanskim navadam kar obilna jed. Manj sreče smo imeli pri tatarskem bifteku (s popečenim kruhom, špinačo in jajčno omako), ki bi kakopak bolj sodil v začetne etape. Hja, kaj pa nismo naročili raje zajčka ali faraonke, ki sta bila tudi na voljo v našem meniju.

Imajo pa zato v Flabianu posebno karto sladic, s katere smo si dali prinesti giandujo (kremo čokolade in lešnikov) z meringami ter nepretresljiv tris creme bruleejev, enega s timijanom, drugega s kavo in tretjega z vaniljo. Da bi se lažje prebili čez sladko fazo, imajo na voljo še ducat italijanskih in francoskih sladkih vin. Natočili so ne presladek dišeči traminec, ki ga polnijo pri Borgo delle Oche v bližini Pordenona. Ker se nam ni mudilo, je šef dodal še lasten, bolj sladek kot močan orehovec iz zelenih orehov. Pa tudi topla tekoča čokolada s peperončinom in krhki piškoti so našli prostor na mizi.

Povzetek

Furlanska gostilna, ki ne pretirava ne s cenami ne s kreativnimi rešitvami. Ponujajo jedi, ki naj bi bile doma v teh krajih, izjemen pršut in različne zanimive testenine, ki bazirajo na zelenjavi.

Vinska karta je, kot je v teh krajih v navadi, široko zastavljena. Ob lokalnih vinarjih poznajo marsikatero francosko zgodbo. Cene vin so zelo ugodne. Tisto, kar smo pili pri naši mizi, je bilo veliko cenejše kot bi bilo v Ljubljani ali na Obali.

Ocena

Ocena gostilne: 4,5

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin