Gostilna Tramšek: prleška malica z narečnim natakarjem

Saj veste, iz centrale je v Ivanjkovce kljub vse boljši prometni infrastrukturi še vedno kar dolga pot in če prištejemo še represiven prometni zakon, človek dvakrat premisli. A ker je načrt, da obiščemo vse slovenske in okoliške bisere, smo se končno odpravili. Tudi zato, da bi videli na delu najboljšega natakarja, ki s svojim "gučanjem" in poznavanjem lokalne zgodbe vedno znova preseneti, pa tudi zato, ker od časov, ko smo za bralstvo pripravili portret lastnika Kogla, Francija Cvetka, nismo pokušali veliko pravih prleških dobrot.

Natakar Zvonko ponavadi najprej vpraša, če publika razume njegovo ortodoksno prleško narečje - in, jasno, razumemo, če pa česa nismo dojeli, bo sproti prevedel. V ozadju se vrti dunajska klasična muzika, natakar pa predlaga meni lokalnih izumov, ki mu kani dodati okoliška vina. In logično začnemo s "sosedom" Koglom, z njegovo kar malce podcenjeno penino. Na mizi so kruhki, pravkar pečene sladke bombice, v nekaterih je sezam, v drugih pražena bučna semena (pozneje se je pridružil še ajdov kruh z orehi in topel koruzni). Načrt je bil poskusiti tipičen Tramškov meni, ki je, nekoč smo to že ugotovili, odgovor na vse, kar ponujajo mnogo bolj razvpiti Primorci.

Najprej že kar tradicionalno ponudijo tortico iz skute in kravjega sira, ki ji dodajo bučno olje in semena. Prleška mocarela, komentira Zvonko, ki streže, odkar so se stvari v Jeruzalemu spremenile, tudi Puklavčev sauvignon. Sledila je govedina, del bifteka na hladno, ki jo postrežejo na radiču (jasno, ne na rukoli), dodajo nekaj brusnic in brusnični hren. Že druga, lahko bi rekli kreativno pripravljena predjed, ki ji sledijo trganci, testenine iz vlečenega testa, ki so jim v našem primeru primešali smetano in zaseko, timijan pa smo po predlogu dodajali sami. V Prlekiji se seveda pije in tretji kozarec vina, ki je šel na trgance, je sivi pinot tria Verus, del omizja pa ni več zdržal pri sladkobi belih Štajercev in na mizi se je že pri predjedeh znašla Magna Domenica (Velika Nedelja) mojstra Cvetka.

V tem delu smo si privoščili rahel odklon iz degustacijske ponudbe, šlo je za blitvino juho s proseno kašo in kislo smetano. Konkreten dodatek, ki ni podrl koncepta, le malce bolj je napolnil telesa pred napadom sijajne pečene ajdove kaše, zavite v slanino, v jurčkovi omaki s poudarjenim peteršiljem in žajbljem. Mimogrede, ostali smo pri Cvetkovem rdečem vinu, na mizo pa so začele prihajati glavne jedi, ki resnici na ljubo malce zaostajajo za zmagovalnimi uvodnimi stvaritvami. Bedrce piceka oziroma piščanca ponujajo z ohrovtom in čebulo, zraven pa pripada pražen krompir, ki mu dodajo papriko in ga malce bolj kot v drugih prehranjevalnicah premešajo, da postane bolj podoben pireju. V finalni rundi je na mizo najprej prišla modra frankinja Dveri Pax in najavila srno z "nešpljami", ki ji priložijo še moštvo ajdovih štrukljev z orehi. Na koncu je bilo vse skupaj že kar malce pretežko. Tako težko, da je kostanjeva krema s čokolado ostala skoraj cela na mizi. No ja, viljamovko iz Jeruzalema pa smo vseeno do konca spili.

Povzetek

Ena najbolj zanimivih gostiln na Štajerskem se poskuša s kombinacijo lokalne in ustvarjalne kuhinje. Bučno olje, domači siri, lastna zelenjava in vina z okoliških gričkov so osnova za divji ples okusov, ki ga vodi legendarni natakar.

Vinska karta s sicer nekaj primorskimi izjemami ponuja najboljša štajerska vina, ki jih zna osebje tudi dobro predstaviti.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.