Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
12. 10. 2010,
10.32

Osveženo pred

6 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Torek, 12. 10. 2010, 10.32

6 let, 5 mesecev

Gostilna Skaručna: na maratonu pri Slavcu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Nobenega dvoma ni, da obedovanje pri Slavcu na Skaručni pomeni najobilnejši degustacijski menu v naših krajih.

Za novejšo oceno gostilne Skaručna kliknite tukaj.

Večerja pri Skaručni je pravzaprav velik in zelo obilen gurmanski spektakel, ki si ga utrujeni jedec lahko privošči zgolj nekajkrat (ali celo samo enkrat) na leto, predvsem zato, ker toliko jedi in pijače težko spravi vase. Stroka bi vam priporočila, da Slavca obiščete poleti in se na vrtu ob veliki peči skrijete pod krošnje dreves; a nam se je zdel podopustni zgodnji jesenski čas celo primernejši, saj telo že kliče po težji hrani kot poleti.

Pri Slavcu mlajšem, ki je tvorec novega koncepta Skaručne (in občasni natakar), je ob množici jedi pomembna tudi igra, ki jo skupaj z Blažem (ki se je od šefa marsikaj naučil) igrata ob mizah. Razigrano, šaljivo, z zabijanjem sablje v podstavke, spektakularnim pokušanjem vina, rituali z jedmi ... Na vrtu, ki je jeseni bolj ali manj kadilnica različnih smotk, smo se tokrat družili tudi z Ivanom Ilovarjem, ki je nehal pisati za Mladino, čeprav je eden največjih slovenskih "papa&pupa" poznavalcev ... Menda iščejo novega, Ilovar pa se je zdel, da je tisti večer povsem razbremenjen in boljše volje kot pred leti, ko je še aktivno delal. Beseda je dala besedo in na koncu so nam hrano nosili kar na vrt in treba je priznati, da se celo naš trio po šestih steklenicah vina in kakih dvajsetih jedeh na osebo ni več povsem zbrano obnašal.

Na začetku je vse kazalo povsem spodobno: še preden smo dobro stopili skozi vrata, so nas napadli z orehovcem, ki ga točijo ob točilnem pultu. Lahko ga dobite tudi več porcij, predlagamo pa zgolj rahlo srečanje, ki odpre telo, da se lažje spopade s pogrnjeno mizo, na katero počasi nosijo (kot v kaki Mlakarjevi humoristični popevki) stegovčev beli lahki cuvee in potem: mešana pašteta, slanina, srna v solati z jajcem, liptaver, beluši v kisu, govedina pod sirčkom, kmečki kanape s čebulo in ocvirki, ročno narezana šunka, menda z Dolenjske, z jajcem in hrenom. Uf, kakšen napad predjedi. Vse zelo dobro, vse otipljivih porcij, tako da se človek skoraj nima časa lotiti domačega jabolčnega soka.

Napad hladnih predjedi se je po običaju končal z novo steklenico vina. Gre za Bensin zamejski cuvee, ki je morda že težji kot stegovec, ampak človek vina še ne čuti, ker je jedel in jedel in pred njim so že štiri posode z juhami. Srnina juha je bila pravzaprav kopija goveje, v špinačno so dodali nekaj muškata, najgostejša je bila prežganka (zaporniška, kot so jo krstili), najprestižnejša je bila telečja obara.

Želodčki so se obnašali že malce utrujeno, pri vinih je v naslednji (še vedno beli fazi) začel nastopati še en zamejec, Dario Prinčič s svojim biancom, ki je pokrival koruznjača, zapečenega s kajmakom in skuto. Ni zdržal ravno dolgo, saj se mu je pri prekajeni zlatovščici s hrenom že pridružil njegov tri leta stari sivi pinot. Ni dvoma – Prinčič iz Oslavja je eden najbolj cenjenih vinarjev v Skaručni, ampak še bolj cenijo tistega, ki se bolj prilega na čvrste mastne jedi. Ob zlatovščici je namreč za neribji del občinstva nastopil pri Radikonu (spet ti zamejci) sušen "šalamin" 285-kilogramskega prašiča. Tukaj je nastopil vinar Joško Renčel s svojo zamislijo terana, ki ga z 20 odstotki lepšata kabernet in merlot – duhovito. Po salami se je na mizo prikradla velika solata z radičem z olivnim oljem in jajci. Na mizi so nam ob menjavi izmene že rezali junčkova jetrca, ki so bila, vsaj zame, finale večera ... Za Slavca in druge pa seveda še ne.

Samo majčkene koščke "tenstanega" žrebička in "bambija" še moramo poskusiti, pravijo. Zraven pa čemaž v maslu in krompirček, pa štiri gorčične namaze. Na mizo se je prav hinavsko naselila nova steklenica Renčela, tokrat še močnejšega, saj je imel nalogo podpreti še telečjo kračo, ki so ji dodali še veliko skledo mešane solate. Vitamini morajo biti, še posebej ob takšnem napadu, kot je okušanje (nemajhnega) obroka krače. Morda tudi zato, da te rešijo pred izgubo zavesti. A treba je zdržati, po petih urah nenehnega prehranjevanja, po nekaj litrih vina, soka, vode in žganja, je na mizi zadišalo po sladici, sirovi pogači. To še pozobamo pa gremo... Ne, ne, kaj pa naša hišna specialiteta? Sirovi štruklji z medom in cimetom.

Fantje, zdaj pa nazaj za "šank", da še nekaj malega popijete! Ampak, oprostite, spomin v to obdobje ne seže več, ostala je samo še vožnja s taksijem proti centrali in račun, ki je kazal več kot sto evrov na osebo. Pri Slavcu pravijo, da so glede na količine najcenejša gostilna v Sloveniji in širše ...

Povzetek

Pri Skaručni strežejo bolj ali manj domačo hrano, ki jo pridelujejo doma, v okolici ali pri pomembnih prijateljih. Hrana s poreklom in v velikih količinah bi lahko rekli, čeprav na koncu povprečen jedec stvari več ne spremlja s polno zavestjo.

Vinska karta pravzaprav pomeni vodnik po bolj ali manj ekoloških domačih proizvajalcih in naših ljudeh v italijanskih Brdih.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Ne spreglejte