Gadova peč: tihožitje s svinjsko pečenko v glavni vlogi

Verjetno bo že kar več kot petdeset let, odkar je ansambel Borisa Franka zapel: "V Gadovo peč sem šel pit' tisto reč, zdaj me glav'ca boli. Šmentana ta reč." Zadeva se veže na cviček in v gostilni Gadova peč, v romantični, že skoraj švicarsko urejeni dolenjski vasi Podbočje pravijo, da točijo najboljši cviček na svetu. Temu bi težko oporekali, cviček je dober, čeprav smo poskusili tudi modro frankinjo, s katero se manj hvalijo, vsaj delu naše odprave pa je bila veliko bolj všeč. Nasprotno, koprski muškat, ki se rad zgodi na koncu zgodbe, pri sladicah, pa bi lahko na tem teritoriju zamenjal kak belokranjski ali bizeljski pridelek. O pijači še to, da imajo tudi nekaj žganic, drugače pa gre pri gostilni Gadova peč predvsem za velike količine bolj ali manj klasične slovenske hranljive ponudbe.

Tistega popoldneva, in menda je tako praktično vsak konec tedna, je iz velikih soban odmevala glasna glasba, največ je bilo soseda Slaka, manj Avsenika in še manj popevk, stari gospodar pa nam je standardno prepovedal naročiti hladni narezek, ker naj bi nas oviral pri boljši hrani in ne bi vsega pojedli. Očitno nas ni dobro poznal, zato nam je mladega le uspelo prepričati, da nam je nekaj narezal. Salama, menda domača, v vsakem primeru užitna in hudo obilna. Zraven pa zelo dober koruzen in klasičen bel kruh. Juhi imajo dve – govejo in gobovo in obe sta bili od družbe pohvaljeni, tudi zato, ker jih strežejo v jušniku. Osebno bi jih sproti še malo grel, ampak v podrobnosti v Podbočju ne gredo. Je bilo pa do tistega trenutka že toliko pomalicanega, da smo se sprehodili do vrta, kjer je ob bližnjem potočku, ki tam naredi velik ovinek, velika "ping pong" miza. First je zablestel in premagal omizje.

Ko smo se čez pol ure utrujeni vračali, so na mizo že nosili glavne adute: velik kos govedine s hrenom, sočno teletino in klasično postrv. Pravilno postavljene reči, ki jim radi dodajo pražen krompir, ki se zdi malo bolj zmlet kot pri konkurenci, in kak ajdov štrukeljček. Nekaj tednov pozneje smo se spet vrnili (tokrat so bile v glavni vlogi simfonične priredbe Avsenika) in se soočili še s pečeno račko, ki so jo opremili z mlinci in jabolkom. Stari gospodar, ki je na začetku odsvetoval suhomesnato ponudbo, pa je priporočal "hišno tihožitje", kamor vsaj ob hladnejših časih postavijo svinjsko pečenko ("Da boste videli, kaj je ta prava pečenka.") in pečenico, opremljeno z zeljem in praženim krompirjem. Pravijo, da lahko naredijo vse zrezke in tudi lignje, a predvsem slednje odsvetujejo. Pri ribah imajo postrvi, ki kakopak plavajo v okoliških vodah, preostalo vodno robo pa, če ni nujno, izpustijo. In še to: pri klobasah ponujajo tudi krvavice in prekajene klobase, katerih priprava traja nekaj dalj.

Sladice? Poskusili smo obe najbolj hvaljeni možnosti, kiselkast jabolčni štrudelj in nepretresljive palačinke z marmelado. Če se ne lotite sprehodov po njihovem vrtu ali parku ob potoku, je Gadova peč gostilna, ki si zasluži medaljo v kategoriji kako hitro pojesti, ampak po drugi strani je jasno, da so ljudje, ki ljubijo cviček, pripravljeni za svojo kapljico in ob njej sedeti tudi kako minuto več. O cenah lahko rečemo, da so vsaj delno prilagojene vse bolj praznemu žepu povprečnega slovenska občana: za deset evrov se boste že kar najedli, za petnajst pa tudi zelo odžejali.

Povzetek

Na videz klasična slovenska gostilna, ki lahko ponudi kar nekaj presežkov. Sveže in prekajene mesnine, pečenke in koline, račke in jagenjčke, da o prilogah niti ne govorimo. Omeniti velja tudi sijajno pozicijo in menda najboljši cviček na svetu.

Vinske karte nimajo, imajo pa res solidno frankinjo in če je že kaj, kar bi jim lahko zamerili, je to nezadostna promocija okoliških vinogradnikov.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.