Četrtek, 18. 8. 2016, 4.00
6 let, 4 mesece
Castello di Trussio dell'Aquila d' Oro: popolno razkošje v Brdih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,10
Nekaj let se že nismo oglasili na enem najlepših gradov v Furlaniji. Le nekaj metrov stran od naše meje je namreč prava šola, kakšno naj bo prestižno gostinstvo.
Pa ne govorimo o pretirano visokih cenah. Meni na gradu v Ruttarsu ali po naše v Rutarjih je cenejši kot marsikje v Sloveniji. Za 68 evrov dobite kakšnih pet ali šest jedi in jasno možnost pregleda njihove bogate vinske ponudbe. A še bolj kot to prija posedanje na verjetno kar najlepšem dvorišču, kar jih naša odprava pozna v Sloveniji in v njeni bližnji okolici. Pogled z grajskega obzidja proti soncu, ki počasi zahaja nad furlansko nižino, je nekaj posebnega. Podobno, kot je nekaj posebnega restavracija sama, ki kot edina z Michelinovo zvezdico v Furlaniji nima svoje spletne strani in se ne trudi z angleščino.
Castello di Trussio dell'Aquila d'Oro
località Trussio 13, 34070 Ruttars (Rutarji), Italija
Telefon: +39 048161255
Idilični grajski vrt, na katerem strežejo v toplih večerih.
Lastnik in vodja gostinskih površin na gradu je vedno natančno oblečen, med mizami se giblje kot kak graščak, kar konec koncev tudi je, kot človek, ki ima spodaj, kjer so najboljši vinogradi Silvia Jermanna, svoje viničarje in tlačane. Nekoč smo ga vprašali: "Boste na gradu imeli kdaj tudi sobe?" Dvignil je brado in nam užaljeno zabrusil: "Se vam zdim hotelir?" Ni hotelir. Bolj se zdi kot grajski gospod, ki nekajkrat na teden povabi v goste k sebi domov. Na vrtu je namreč zelo malo prostora, za štiri mize, le v izjemnih primerih dodajo še dve. Tako lastnik s pomočjo še ene natakarice (in vrhunsko pripravljene mize) gladko obvladuje goste. Ti se morajo večerje, to je namreč edini obrok, ki ga strežejo na gradu, udeležiti ob natančno dogovorjeni uri.
Tistega zahajajočega popoldneva so iz steklenice magnum točili peneče vino Frescobaldi brut 2010 iz Trenta. Na mizi je bilo spenjeno maslo in sol s tartufi, zraven pa še četa različnih kruhovih peciv, recimo bombice s kurkumo. Restavracija, ki letos praznuje petdeset let, je ponujala meni z imenom Ritorno dal mercato, po naše Vrnitev s tržnice, torej sveže in lokalno.
In seveda se je začelo z gosto pasirano juho iz različnih vrst zelenjave, leče in bazilike. V Italiji takšno juho težko srečate, še največkrat se pri toplih predjedeh zatečejo k lokalnim testeninam. Sledil je karpačo furlanske teletine, ki ga, da ne bi bil dolgočasen, kot znajo biti njegovi goveji ali tunini kolegi z rukolo v Sloveniji, postrežejo z inčuni, kaprami in oljčnim oljem iz italijanskih Brd.
Naslednja jed je bila verjetno najbolj nasitna ta večer – šlo je za ješprenj oziroma ričoto, kot je moderno reči, z mogočnim imenom Castello di Trussio in z opisom: z vrtnimi sadeži. V tem času je na mizo prispela tudi steklenica enega najmanj izpostavljenih genijev furlanskega vinarstva: pili smo Mianijev chardonnay 2013. Izvrstna odločitev, je komentiral grajski gostinec, odprl steklenico, spil požirek in natočil v velikanske Riedlove kozarce za rdeče vino, ker je tako začutil tisti trenutek, ko se je sonce dokončno skrilo tam nekje pri Čedadu.
Zelenjavna "ričota"
Treba je povedati, da je orjaška vinska karta cela izpisana z roko, s šolano pisavo iz časov, ko jih je učenec dobil s šibo, če ni pazil pri pouku. In stvari se peljejo od lokalnih vin, kjer je največ soseda Silvia Jermanna in kleti Vie di Romans, do Toskane in Piemonta. Ob proseccih in franciacortah se najde tudi zelo veliko šampanjcev s cenami od 70 evrov za osnovne linije Ruinarta, Taittingerja ali Veuve Clicquota do nekaj tisoč evrov za Salone in Kruge. Najdražji so burgundci, za Romanée-Conti 1990 boste odšteli, reci in piši 15 tisoč evrov, pri desertnih vinih so najdražja iz Sauternesa: steklenička Chateau d'Yquem se giblje v območju dveh tisočakov.
Rezanci z dimljeno rikoto in cvetovi bučk
Naša mala odprava je ostala pri popolni zavesti in je večerjo nadaljevala z ozkimi rezanci z dimljeno rikoto in cvetovi bučk. Preprosta jed, ki pa je milo rečeno navdušila. Na splošno pri grajski restavraciji Aquila d'Oro govorimo o zelo preprosti kuhinji, ki navdušuje s sestavinami in malimi idejami. Nekje smo sicer prebrali, da gre za kreativno kuhinjo, a s tem se gotovo ne strinjajo ne lastniki gradu ne njihovi gostje. Na grad Trussio pride gost zaradi udobja, pogleda z grajskega dvorišča v dolino, zaradi sijajne vinske ponudbe, ne zaradi mešanja odtrganih sestavin in okusov.
Glavna jed: faraonka s tartufi
Gremo naprej. Glavna jed našega večera je bila faraonka. Pravzaprav kuhan file faraonke s črnimi tartufi na krompirjevem pireju, s stročjim fižolom, korenjem, radičem in paradižnikom s krušnimi drobtinami. Zraven so nalili kozarec ne predragega toskanca Villa Antinori 2011 (sanGiovese, merlot, cabernet sauvignon in syrah) iz dvojne, magnumske steklenice.
Za sladkanje smo dobili vaniljevo zmrzlino z jagodami, borovnicami in figami na jagodni omaki, pa še cremino iz brezkofeinske kave, ki je bil pravzaprav nekakšen kavni puding, in bavarsko kremo, ki so jo v nasprotju s klasičnim receptom izboljšali s temno čokolado.
K tako sladkim rečem je treba piti sladka vina, skoraj nujno pikolit letnika 2009 izpod prstov soseda Jermanna, pa še kaj posebnega iz grajski kleti: gospodar je izbral šeri Alvear Solera 1927 Pedro Ximenez. Čisto za konec so med vsemi rumi in konjaki spet predlagali nekaj domačega, žganico Dri, zvarjeno iz grozdja ramandolo in primerno starano. Postregli so jo v ogromnem Riedlovem kozarcu, ki so ga izdelali posebej za njih. Drugače ne more biti.
... in kavni puding.
Povzetek
Najprestižnejša restavracija v bližnji okolici Slovenije, ki za natančno 68 evrov na osebo ponuja sprehod po lokalni kuhinji. Ričota, furlanska teletina, furlansko olje in zelenjava … Z jasnimi recepti na prelepih krožnikih in z najprestižnejšim priborom.
Vinska karta ponuja vse, kar se dogaja v Furlaniji, čeprav manjka nekaj slovenskih zamejcev. Je pa zato polna najboljših ali, če hočete, najdražjih vin iz Toskane, Piemonta, Šampanje, Burgundije in Bordeauxa.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
