Romantiki, ki želijo postati nesmrtni

Perspektivni britanski indie mladci so se pretekli četrtek slovenskim oboževalcem predstavili že drugič letos. Marca, le nekaj tednov po izdaji prvenca Chasing After Ghosts, so navdušili v celjskem kinu Metropol, tokrat pa so zapeljevali v osrčju Metelkove, natančneje v podzemlju kluba CH0. Bobnar Russell Bates, kitarist Daniel Hopewell, vokalist George Waite ter sveži član Tom Dakin prebivajo v mestu Sheffield, ki je bilo včasih dom številnih glasbenih legend. Kljub temu da se je Sheffiled degeneriral iz revnega, a lepega mesteca v velik storitveni center, pa glasba The Crookes daje pristen občutek, da gre tam in tudi vsepovsod drugod lahko samo še na bolje. Marca letos ste se slovenski publiki premierno predstavili v celjskem kinu Metropol, tokrat pa nastopate v osrčju kulturnega centra Metelkova mesto. Verjetno so to za vas nekoliko neobičajna mesta? George Waite: Kraj, kjer se trenutno nahajamo (Metelkova mesto), je naravnost fantastičen. Predstavlja nekaj, česar nisem videl še nikoli v življenju. Na nek način je celo neopisljiv. Na Otoku in po Evropi večinoma nastopamo po dvoranah in klubih, ki so videti popolnoma identično. Že prva izkušnja, ko smo igrali v kinu, je bila edinstvena. Verjamem, da bo tokrat še bolje. Prihajate iz Sheffielda, angleškega mesta, ki je zraslo na jeklu in industrijski revoluciji. Težka mašinerija ni vaša glasbena domena? Daniel Hopewell: Ne, niti pod razno. Že od samega začetka plavamo v mehkejših vodah. Edina zgodovinska zapuščina, s katero smo imeli opravka, so neporušena skladišča, ki so bila preoblikovana v moderne glasbene studije. V enem izmed njih smo posneli prve pesmi. Koliko so k izbiri zvrsti, ki jo igrate, prispevali vaši glasbeni vzorniki? Daniel Hopewell: Ko sem imel 16 let, so me kot prvi prepričali The Libertines, na čelu katerih sta korakala Pete Doherty in Carl Barat. Glasbeno so me sicer zaznamovali tudi The Clash, The Beatles, David Bowie, Elvis Costello, The Supremes, The Ronettes … Vsi smo se in se še vedno navdušujemo tudi nad indie glasbo iz osemdesetih. Tukaj bi izpostavil predvsem skupino Aztec Camera. Mislim, da imamo vsi v bendu enak glasbeni okus, zato bodo ostali člani kar lepo tiho (smeh).

Skupino ste leta 1998 oblikovali brez predhodnega glasbenega znanja in izkušenj. Kdo je bil idejni vodja projekta The Crookes? Daniel Hopewell: Glavna pobudnika sva bila jaz in Alex Saunder, ki je septembra letos skupino zapustil zaradi pisarniških razlogov. Osrednja ideja ustanovitve benda je bila narediti vtis na dekleta in moram reči, da nam gre za zdaj vse po načrtu.

Marca letos ste izdali prvenec, ki nosi naslov Chasing After Ghosts. Kaj ste želeli povedati z imenom? Russell Bates: Imeli smo ogromno idej in prav naslov je najbolj opisal celoten spekter albuma. Če se podamo malce globlje, se duhovi nanašajo na naše spomine ter vračanje v preteklost, vračanje v naša najstniška leta. Na drugi strani so duhovi tudi tisto, kar bo ostalo za nami, naša glasbena zapuščina. Skupaj s skupino zato težimo k oblikovanju pesmi, ki se bodo predvajale še dolgo za tem, ko nas več ne bo med živimi. Podajamo se v lov za zimzeleno uspešnico.

George Waite: Zame je prvenec že del zgodovine, ki po občutku opisuje mrzle, nesrečne in sive dni v Sheffieldu. Naj poudarim, da imamo pripravljenega že ogromno materiala za nov album, ki spominja na poletje, preveva ga občutek sreče in veselja.

Godless Girl je verjetno ena izmed najmočnejših skladb na albumu. Kje ste črpali inspiracijo za pesem? George Waite: Gre za časopisni izrezek, ki prikazuje krvoločno žensko, serijsko morilko. Mislim, da je bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja najbolj iskana ženska na ameriških tleh. Omenjeno ime so ji zaradi ravnodušnosti in krutosti nadeli takratni novinarji in uredniki časnikov. Ženska se je kljub dejstvu, da so jo prijeli, obtožili in obsodili na smrt, smejala. Malce srhljivo, a dovolj presenetljivo, da smo napisali odlično pesem.

Eden izmed britanskih novinarjev je zapisal, da je prvenec "izredno čustven album pozornega benda". Se imate za glasbene romantike? Daniel Hopewell: Seveda, saj je v pesmi vloženih ogromno raznovrstnih misli ter vsestranskih čustev. Največ pozornosti še vedno namenimo prav besedilom. Veseli smo, da to opazijo tako oboževalci in kritiki kot tudi nežnejši spol. Če se malce pohvalim, zadnje tri nastope je zaznamovala predvsem ženska publika. Mislim, da je odstotek iz leta v leto višji (smeh).

Poimenovali ste se po cestnem znaku, ki označuje Sheffieldsko predmestje Crookes. Mislite, da igra ime skupine pomembno vlogo? Daniel Hopewell: Mislim, da je precej lepo, če te določena stvar na vsakem koraku spominja na začetek, na naše korenine ter na kraj, od koder prihajamo. Osebno me ime vedno spomni na dom. V določenih trenutkih, kakršen je tudi ta, se me namreč loti domotožje.

Lokalni glasbeni prvak Richard Hawley vas je v intervjuju opisal kot naravnost fantastične, zadržani Noel Gallagher pa je pohvalil vaša besedila. Kakšen je vaš odziv na tovrstne kritike? George Waite: Dolga leta smo bili največji oboževalci Richarda Hawleya in tovrstna izjava nam predstavlja uresničitev sanj. Občasno se srečamo, spijemo pivo in malce pokramljamo o glasbi in vsakdanjih stvareh. Še vedno se nam zdi popolnoma neverjetno, da je ta glasbena legenda sploh slišala za nas. Tudi izjava Gallagherja nam izredno laska, saj ponavadi ne reče nič dobrega o drugih bendih.

Septembra letos ste na uradni spletni strani objavili novico, da ustanovitveni član Alex Saunders zapušča skupino. Dodali ste tudi sporočilo, da konec skupine preprosto ni ena izmed opcij. Daniel Hopewell: Ni nam bilo jasno, zakaj nas hoče nekdo, ki igra v rock bendu, zamenjati za mesto v pisarni. Ponavadi se dogaja ravno obratno. Alex nas je zapustil v petek, naslednji dan smo poklicali Toma, šli na pivo in čez štiri dni smo že nastopali na Nizozemskem.

Pred kratkim ste ustanovili fan klub in fanzin Bright Young Things. Verjetno ste želeli vzpostaviti neko vez z oboževalci? Daniel Hopewell: Seveda. Ime za fan klub smo povzeli po knjižni in filmski uspešnici iz leta 2003. Zgodba govori o mladeniču, ki se poda v lov za ljubeznijo in uživaštvom. Fanzin je napolnjen z odstavki iz naših najljubših knjig, risb, besedil, kritik, receptov in fotografij. V prvi vrsti smo želeli združiti ljudi, ki jih zanima naša glasba. Redno dobivamo spletno in pravo pošto in nanjo tudi odpisujemo. S posamezniki si izmenjujemo mnenja in poglede na svet, glasbo, vsakdanje probleme. Fan klub na nek način posladka naš glasbeni vsakdan.

Nam za konec lahko zaupate trenutek v vaši glasbeni karieri, na katerega ste najbolj ponosni? George Waite: Na začetku naše glasbene poti smo sanjarili o tem, da bi nastopili v znamenitem klubu Fuzz, kraju, kamor se je v tistem času stekala vsa indie mladina iz Sheefielda. Na odru smo se znašli, ko smo bili stari komaj 19 let. Kljub temu da smo do zdaj nastopili na največjih festivalskih odrih in dejstvu, da smo v klubu igrali le 15 ljudem, sem bil v tistem trenutku najbolj ponosen na to, da igram v bendu. Takrat sem tudi prvič dobil občutek, da nam je uspelo.

Daniel Hopewell: Tisti večer smo dosegli svoj cilj. Zatem je šlo vse samo še navzgor.