R.E.M.

Med veliki glasbenimi skupinami, ki se letos vračajo s svojimi novimi albumi, so tudi Američani R.E.M. s svojim petnajstim studijskim albumom Collapse Into Now. Do njih smo bili v zadnjem desetletju morda nekoliko zadržani, saj se je zdelo, da so se zagozdili v dokaj dolgočasnih konceptih, iz katerih je le občasno do širših množic prišel kakšen biser, kot je bil Imitation of Life ali Bad Day, ki se je znašel na njihovi zbirki uspešnic. A na R.E.M. je morda zaradi njihove 30-letne prisotnosti in tega, da so bili vedno vsaj toliko trendovski, da so se njihove uspešnice znašle v najstniških nadaljevankah, nekaj simpatičnega in novi album jih morda vsaj delno vrne tja, kjer so bili v devetdesetih.

Collapse Into Now namreč poleg premikov, ki so jih R.E.M. naredili v zadnjem desetletju in pol, vsebuje tudi veliko tistega ozračja, ki so ga imeli pred odhodom bobnarja Billa Berryja. Überberlin se namreč sliši neverjetno podobno kot Drive z albuma Automatic for the People, That Someone Is You pa vsebuje dovolj referenc, da nas je spomnil na It's The End of The World (As We Know It) z albuma Document. Na Collapse into Now pa za povrh lahko slišimo legende, kot so Patti Smith, Eddie Vedder iz Pearl Jam in Peaches, da ne omenjamo imen, kot je James Franco, med tistimi, ki so se preizkusili v režiranju spotov za album.

Album so snemali v Berlinu, New Orleansu in Nashvillu, mešanica vplivov pa poleg nekaterih skladb na poskok, za katere se zdi, da jih je trio povlekel iz lastnega arhiva, prinaša tudi nekaj bolj počasnih presežkov, kot je Oh My Heart, ki bi lahko ugajal ljubiteljem hita Losing My Religion, Me, Marlon Brando, Marlon Brando and I ter verjetno najbolj simpatično skladbo na albumu – Walk It Back.

Več kot dovolj razlogov je torej, da Collapse into Now kljub temu, da po njegovem izidu R.E.M. ne napovedujejo turneje, postane eden tistih albumov, ki bo zadovoljil tako oboževalce kot ljubitelje indie glasbe.