SiolNET. Trendi Glasba
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Japandroids: ko sta dva povsem dovolj

4

termometer

Kanadski dvojec Japandroids na kitari in bobnih naredi toliko, kot včasih niti petčlanski bend ne more. Presežek energije, spevnih refrenov in surovih zvokov sta delila v Kinu Šiška.

Ekipa Kina Šiška je včeraj vnovič opravljala svojo izobraževalno vlogo in domačim glasbenim navdušencem pripeljala Briana Kinga na kitari in Davida Prowsa na bobnih. Manj znan dvojec Japandroids bi bilo škoda zamuditi, simpatično uverturo v večer pa so odigrali preverjeni domačini Dandelion Children (tisti, ki imajo v spotu Majo Triler) in italijanski Be Forest, ki sta jih s seboj pripeljala Kanadčana.

Prav italijanska trojica z dekletoma, zadolženima za ritem, in mladeničem na kitari je včeraj presenetila s svojo zasanjano ambientalno hipsterjado. Izjemno poslušljiva žepna različica Joy Division je morda šepala zgolj pri vokalih, ki so bili tako medli in razglašeni, da nam do konca koncerta ni uspelo ugotoviti, v katerem jeziku se je pelo, a bistvo je bilo tako ali tako v bobnarki, ki je v stoječem položaju dajala nalezljiv ritem. Be Forest so točno to, kar se danes posluša in morda so bolj kot za koncertno rajanje primerni za na vinil.

Medlega pozibavanja je bilo konec, ko sta oder zavzela Japandroids. Brian in Dave iz Vancouvra, Britanske Kolumbije v Kanadi, kot je večkrat ponovil pevec, iz dveh inštrumentov izvabita neverjetno veliko, za kar si vzameta tudi precej časa. Za včerajšnji koncert se je namreč na trenutke zdelo, da bo vseboval vse njune skladbe in med sprehajanjem med njunima albumoma Post-Nothing in Celebration Rock to verjetno ni bilo daleč od resnice.

Razlika med albumoma je sicer očitna in takoj slišna. Medtem ko so skladbe s Post-Nothing precej bolj hardocorovske in brezkompromisne, so tiste s Celebration Rocka bolj melodične, skoraj malce popevkarske, a še vedno tako razbijaške, da jih niti po naključju ne bi mogli pripisati komu drugemu. Temelječe na vzklikih "oooo" in "yeeaah" ponujajo več kot dovolj priložnosti za sodelovanje občinstva in peščica pravih oboževalcev, ki se je postavila tik pred oder, je z dvigovanjem rok pozdravljala praktično vsak napovedan komad. Med njihovo uspešnico The House That Heaven Built se je eden od mladcev zgoraj brez odločil za plesno točko na odru in tako še pridodal k simpatičnemu vzdušju v mali dvorani, čeprav se je ob tako dolgem programu na koncu zdelo, da je številne premagala utrujenost.

Japandroids sta koncertni biser. Brez nasnetih dodatkov in drugih pripomočkov, ki jih te dni uporablja glasbena mladina, sta ustvarila poln rockerski zvok, ki je bil kljub priseganju na preprostost in odkritost, poln in sodoben. V malo dvorano sta privabila tudi nekaj domačih pankerskih veteranov in lahko je videti, kako bi njuna glasba lahko ugajala več generacijam, če bi se le prebila iz majhnih klubskih prostorov na nekoliko večje odre. Tudi Brianovo čebljanje o tem, da se bo naučil prav vsako kitarsko skladbo, ki je nastala v zgodovini sveta, smo lahko vzeli resno, saj se zdi, da bi Kanadčana lahko igrala katerokoli podzvrst rocka in še vedno zvenela prepričljivo.

Morda res ni šlo za zvezdniški večer, a kot smo že ugotavljali, se bomo Kinu Šiška še pustili izobraževati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin