Deseta sveča dveh Dihurčkov

V petek se bo v Kinu Šiška zbralo občinstvo, ki se bo skupaj z dvojcem Dirty Skunks poveselilo ob njuni deseti obletnici organiziranja koncertov. V desetletju svojega delovanja sta Dihurčka z ljubeznijo do glasbe domači prostor obogatila z barvitim dogajanjem na scenah trash, death, black in prog metal glasbe ter hardcora in punka. O tem, kakšni so bili začetki in izzivi ter s kakšnimi težavami in spremembami sta se v tem času soočila, se je za nas spominjal Črt Batagelj.

Kako se spominjata prvega koncerta, ki sta ga organizirala? Do prvega koncerta je prišlo, ko se je prijatelj Blackie nekega dne pritoževal, da se v Ljubljani nič ne dogaja in da sploh ni metal koncertov. Vprašal sem ga, zakaj ne bi sam organiziral kakega koncerta, a je bil odziv negativen, češ da se to ne da kar tako. Takrat sem se spomnil na prijatelja Mateja, ki je delal kot natakar v Orto baru. Nemudoma sem ga poklical, če bi bil za štos in če bi iz principa naredila nek metal dogodek v Orto baru. Matej je za zadevo zagrabil in se zmenil v Ortu za termin. Kmalu zatem sva se dobila in sestavila nek spisek možnih bendov, ki sva jih poznala oziroma so nam jih svetovali prijatelji. Kot prva potrjena skupina so bili Sarcasm, saj sem bil z njihovim vokalistom Mucyjem sodelavec, pozneje pa smo dodali še skupine Expulsion, Nabiska in Distortion. Koncert je bil več kot uspešen, zato so naslednji koncerti sledili ... Čeprav izkušenj takrat še nisva imela, je bilo organizirati nek tak koncert vse prej kot napor, saj smo si bili s skupinami prijatelji oziroma sovrstniki s podobnimi željami po čim več koncertih.

Na začetku sta organizirala predvsem koncerte domačih bendov, in kot razumem, so bili Hatebreed nekakšna prelomna točka. Več ali manj so pozneje res sledili le koncerti z domačimi skupinami, med katerimi bi posebej omenil Drunk in public dogodke, na katerih so nastopali mladi srednješolski punkrock bandi. Dejansko sva takrat ena od prvih omogočila nastop skupinam, ki zdaj kar nekaj veljajo v slovenski glasbeni sceni (Backstage, Leaf-Fat, Golliwog, Multiball ...). Izjema tujih koncertov pred Hatebreed sta bila le koncerta Ritam Nereda in Southern Storm.

Do Hatebreed sva prišla res po najneumnejši poti. Po nekem koncertu sva se z Matejem rahlo vinjena pogovarjala, kaj bi sploh rada organizirala. Matej mi je dal za poslušat CD od Hatebreed (takrat so bili še dokaj neznani na evropskem trgu) in odločitev je padla. Ko sem prišel domov, sem poslal elektronsko sporočilo njihovi agenciji in čez par minut sem dobil odgovor, da bodo prišli. Koncert sam je bil za moje pojme še vedno nekaj najbolj neverjetnega, kar sem videl do zdaj, saj je Gala Hala takrat pokala od energije. Sicer finančno takrat nisva najbolje "prišla skozi", ampak so se nama vseeno posledično odprla številna vrata do drugih agencij, skupin in založb.

V desetih letih aktivnega delovanja na koncertni sceni sta verjetno opazila tudi, kako se spreminja občinstvo na koncertih. Kako bi te spremembe opisala? Občinstvo se je v teh desetih letih zelo spremenilo. Če pogledamo najine začetne punkrock koncerte Drunk in public, je bil takrat povprečen gost še mladoleten in res jih je bilo veliko. Danes te generacije sploh ni več na koncertih z izjemo parih posameznikov. Verjetno so ob prihodu na različne fakultete postali vsi resni in nehali obiskovati koncerte. Čisto druga slika pa je pri metalcih, katere večinoma gledava že od prvega koncerta, s tem da vsako sezono opažava tudi nove generacije. Sicer tudi pri metalu zaradi drugih življenjskih obveznosti kak starejši obraz izgine, a se kljub temu scena vseeno razvija. Dandanes so metalci zagotovo največja subkultura pri nas.

V tem času sta verjetno organizirala koncerte, ki so bili zelo uspešni, spet drugi pa so v blagajno prinesli minus. Hkrati se zdi, da so koncerti v vajini organizaciji zelo pogosti. Če bi delala res vse koncerte, za katere dobiva ponudbe, bi verjetno lahko imela vsak dan v letu dva koncerta. Preden potrdiva kak koncert, se resno pogovoriva, ali je to med drugim finančno smiselno. Problem nastane, ko nama je obema skupina izredno všeč in si začneva drug drugemu metat pesek v oči, da saj to pa bo ja dobro. Seveda na koncu ni, ampak vseeno sva si naredila dober koncert, kar tudi nekaj šteje. Res imava rada dobro glasbo in nekako preživiva, če je na dobrih koncertih finančni minus. Problem nastane, ko greva v minus pri kakem koncertu, ki ga res delava samo zaradi finančnega plusa in tega na koncu ni. Takrat nisva več vesela dihurčka. Je pa takih koncertov zelo malo pri naju. Niso vredni, čeprav lahko z njimi pokrijeva minus kakega prejšnjega koncerta.

Verjetno se je zgodilo tudi, da sta imela v mislih v Slovenijo pripeljati nek bend, a se je izkazalo, da bi bil to za naše razmere predrag projekt? Načeloma greva pri glasbenih skupinah, ki so nama všeč, velikokrat z glavo skozi zid, kar pomeni, da tvegava malo premoženje. Se pa je tudi zgodilo, da ni šlo več naprej, kar je primer deathcore festivalne turneje Never Say Die.

Glede na to, da sta sodelovala tudi z drugimi domačimi organizatorji – kako v splošnem dojemata odnose med slovenskimi organizatorji koncertov? S samimi klubskimi organizatorji koncertov so odnosi neprimerno boljši in pošteni. Tukaj pri večini dejansko obstaja nek tihi moralni kodeks. Sodelovali smo že z društvom KAPA, ekipo Channel Zero, ekipo Orto bara, ŠKUC Bubo, Igorjem Vidmarjem, ekipo Kina Šiška in res nikoli ni bilo najmanjše težave oziroma lahko celo rečeva, da imava z vsemi prijateljske odnose. Razlika med festivalskimi in klubskimi organizatorji je po mojem predvsem v tem, da so klubski organizatorji že precej dlje na sceni, medtem ko je pri festivalskih velikokrat dokaj nov kader ljudi, ki sanjajo o ne vem kakšnih dobičkih, ki jih seveda na koncu ni. Pri organiziranju festivala je res ogromno denarja v igri, tako da moraš imeti kar želodec za to.

Kako to, da sta se odločila za dve praznovanji 10. obletnice – v Kinu Šiška in teden pozneje v Gala hali? Da bova sploh praznovala, sva cincala kar nekaj časa. A nekako je treba proslaviti dogodek, prav tako bo priceless videti Vulture Industries na velikem odru Kina Šiške. Za dva dogodka pa sva se odločila, ker sva nekako v Gala Hali skoraj doma, medtem ko v Kinu Šiški uspeva kot društvo organizirati le kaka dva koncerta letno. Narediti en večji spektakel za množico in se čez teden vrniti h koreninam, se nama zdi dober recept.

Občinstvo si bo lahko v KŠ poleg bendov ogledalo tudi kratek dokumentarni film? Kaj več o tem? Hehe, v bistvu se je ideja rodila pred kakšnim mesecem dni in je sprva nisva preveč resno vzela, ker ni dovolj časa. Naš webmaster Gorjanec je vzel zadevo smrtno resno in dokumentarec je že skoraj končan. Včasih se splača iti na kako pivo, pa se uresniči kaka zadeva.

Zakaj sta Dihurčka pivo zamenjala za prisrčnice? To bo razjasnjeno v prihodnjem dokumentarcu z naslovom Evolucija dihurja.

Prihodnost Dihurčkov je …? ... je sicer velika neznanka, saj sva dokaj neuravnovešena tipa. Zagotovo pa bo še en kup zanimivih prireditev, preden se stegneva.

Izbira videa kot uvod v petkovo koncertno praznovanje? Koncertni posnetek, ko se je pevec od Vulture Industries predlani v klubu Channel Zero pridružil Taake na odru. Tokrat bo na obletnici v Kinu Šiška ravno obratno.