V prestolnici na ogled nova filma Želimirja Žilnika

Po današnji premierni projekciji njegovega predzadnjega filma Ena ženska, eno stoletje se bo z Žilnikom pogovarjala poznavalka filma in nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca. V sredo bosta v kinoteki na sporedu še Žilnikov prvenec Zgodnja dela in njegov zadnji film Pirika na filmu.

Dokumentarec Ena ženska, eno stoletje je biografski esej o življenjski zgodbi 100-letne in še vedno vitalne partizanke Dragice Srzentić, ki je prijateljevala tako z Josipom Brozom kot s Federicom Fellinijem. Srzentićeva je bila po nenavadnem spletu naključij prisotna pri vrsti ključnih dogodkov, ki so sooblikovali usodo nekdanje Jugoslavije v obdobju pred, med in po drugi svetovni vojni, so zapisali organizatorji.

V sredo bodo v Slovenski kinoteki prikazali Žilnikov kultni celovečerni prvenec Zgodnja dela, ki je ob izidu leta 1969 prejel zlatega medveda za mladi film na filmskem festivalu v Berlinu. Žirija mu je nagrado tedaj prisodila "za drzno obravnavo konflikta med ideologijo in realnostjo, za izjemno spretnost pri počlovečenju političnih abstrakcij v dramo, sodobno tako po obliki kot vsebini".

Žilnikov obisk v kinoteki bo zaokrožila premierna projekcija njegovega najnovejšega filma Pirika na filmu. Biografski igrano-dokumentarni esej prinaša zgodbo o še eni ženski železne volje, Piroški Čapko. Ta je kot deklica nastopila v Žilnikovih Zgodnjih delih, danes pa njeno življenje določa travmatičen postsocialistični krč, ki v svojem primežu drži tako staro kot mlado, sever in jug. Tudi tej projekciji bo sledil pogovor z avtorjem, ki ga bo vodil režiser Karpo Godina.

Pripadnik jugoslovanskega črnega vala Želimir Žilnik (1942) se je kot prepoznaven avtor pojavil konec 60. let preteklega stoletja. Njegovi vizualno ekspresivni filmi s kritičnim nabojem so bili opaženi in nagrajeni tako doma kot v svetu. V zgodnjih 70. letih je doživljal številne ideološke napade, saj so njegovi filmi pripadali t. i. jugoslovanskemu črnemu filmu, ki je bil izrazito družbenokritičen. Žilnik je odšel v Nemčijo in snemal za neodvisne produkcije. S svojimi kritičnimi deli o stanovanjskih razmerah zdomcev, zlasti pa s filmom Oeffentliche Hinrichtung, ki govori o medijsko insceniranih aretacijah članov R.A.F., je naletel na odpor tudi v Nemčiji.

Po vrnitvi v Jugoslavijo je deloval kot gledališki režiser in med drugim ustvarjal tako imenovane zdomske opere, leta 1980 pa je v svojih dokumentarnih dramah začel razvijati specifičen jezik. V Budimpešti je tri leta pozneje ustanovil lastno produkcijsko podjetje, v Beogradu pa spodbudil video in filmsko produkcijo v okviru radia B92, enega najbolj radikalnih in neodvisnih medijev v nekdanji Jugoslaviji. Posnel je vrsto kultnih igranih filmov in dokumentarnih dram. Je mentor številnih filmskih delavnic za mlade, film pa je tudi poučeval.