UFO

TIP: Njihov ponovno oživljen, legendarni tektonsko-monumentalen zven iz sedemdesetih še kako dobro učinkujete tudi v novih, žanrsko sila raznovrstnih skladbah.

UFO, eni najboljših in največjih predstavnikov britanskega heavy metala sedemdesetih, so dokončno preboleli vse kadrovske turbulence, ki so se začele konec sedemdesetih s skrivnostnimi izginotji takratnega kitarista Michaela Schenkerja, ki se je v devetdesetih še nekajkrat vrnil v bend in ga vedno tudi kmalu zapustil. Sedaj UFO delujejo v tisti najbolj slavni zasedbi: Phil Mogg (vokal), Pete Way (bas), Pau Raymond (klaviature in ritem kitara) ter Andy Parker (bobni). Namesto Schenkerja pa je že tri leta v zasedbi virtuozni ameriški kitarist Vinnie Moore, ki je bil svoje čase poleg Satrianija, Viaja in Malmsteena zagotovo največja zvezda med shred kitaristi.

Kot že rečeno, so UFO sedaj našli svoj mir in so se končno lahko povsem neobremenjeno posvetili ustvarjanju. Rezultat tega je odlična plošča Monkey Puzzle, ki je še precej boljša in raznovrstnejša od prejšnjega, z Mooreom posnetega studijskega albuma Here We Are iz leta 2004. Predvsem se UFO tokrat prav nič ne omejujejo z žanri. Monkey Puzzle je tako do neke mere manj heavymetalski, kot je bilo nekaj njihovih prejšnjih albumov. Nove skladbe so slogovno malce bližje klasičnemu rocku, kar pa ne pomeni, da tudi na tem albumu ni nekaj izvrstnih, na star način narejenih heavy metal skladb, ki so polne izjemnih riffov, težke ritmike in odličnih solaž. Na drugi strani pa UFO tokrat sprašijo tudi kakšen strupen boogie ali zabluzeno rockersko skladbo.

Morda tisto bistveno na novem albumu pa je, da so UFO uspeli v sicer precej avtentično zastavljene skladbe vnesti tudi obilo tistega svojega monumentalnega zvoka, ki krasi njihove klasične albume iz sedemdesetih. Predvsem so tu precizni in sila zanimivi kitarski riffi v kombinaciji z izjemno suverenim vokalom, odličnimi melodijami, menjavanji hitrega in počasnega tempa, kitarsko-kitarskimi ali kitarsko-klaviaturističnimi dialogi, tektonsko težkimi ritmi in izjemno tekočimi, kot solza čistimi kitarskimi solažami. Na drugi strani pa so UFO tokrat mestoma posegli tudi po orglicah, akustičnih in pol-akustičnih kitarah, zanje nekonvencionalnih zvokih klaviatur ter tudi po čudovitih ženskih spremljevalnih vokalih. Zanimivo pa je, da jim je vse to uspelo ustvariti v totalno modernih zvočnih okoljih. Produkcija na Monkey Puzzle je namreč totalno prečiščena, jasna in v vsakem segmentu transparentna - za razliko od njihovih starejših plošč, kjer je bil zvok rahlo raskav in namenoma nikoli povsem dorečen.

Morda največja presenečenja tega albuma sta Moore in Raymond. Prvi navdušuje z okusnimi solažami, ki so nekakšna mešanica čistih melodijskih poigravanj in (nekdanjih) Mooreovih hitroprstih ekstravaganc, ki pa jih tokrat servira le po kapljicah, kar daje celotnim skladbam še večjo dramatičnost. Raymond pa je predvsem na klaviaturah ustvaril nekaj sploh najboljših ritmičnih podlag. Tudi ostali so odlični. Mogg poje kot že dolgo ne.

Gledano v celoti je Monkey Puzzle izjemno prefinjena in eksplozivna rock plošča, ki bo navdušila tako vse stare rockerje kot tudi vse fane klasičnega hard rocka in heavy metala. UFO namreč še vedno trgajo. Predvsem so mojstri ustvarjanja atmosfere in plimovanja energije. Za povrh pa to počnejo še na totalno energičen in nadvse atraktiven način. Skratka, ta plošča je živa rock klasika, pa naj to danes pomeni še tako malo!