Trideset let glasbe, ki jo poznamo vsi

Koncert ob trideseteltnici delovanja novogoriške skupine Avtomobili je v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma privabil staro in mlado – tiste, ki njihovo glasbo spremljajo od samih začetkov, in tiste mlajše, ki so jo spoznali s skladbo Enakonočje, v kateri se sprašujejo "zakaj je punca žalostna" in ki se je dolgo vrtela v priljubljeni glasbeni oddaji za mlade.

Dva Roka, Severa, Pliš, Zlatko ... v čast Avtomobilom A Avtomobili so sinoči koncert začeli umirjeno s skladbo Poslušaj, pravšnjo za uvod v pregled njihovega ustvarjanja. Po uvodnem pozdravu pevca Marka Vuksanoviča so klaviaturist Mirko Vuksanovič, kitarist Alan Jakin, basist David Šuligoj ter bobnar David Morgan zaigrali še eno svojih najbolj prepoznavnih skladb Drugačno nebo, preden se jim je na odru pridružil tolkalist Rok Škarabot, ki je repertoarju skupine dodal živahnost in skladbe poglobil z drugačnimi ritmi ter z njimi ostal na odru skoraj do konca koncerta.

Po skladbah Gorica in Palme, ki jo je Marko odpel sam – ob refrenih mu kdaj pa kdaj pomagata tudi Mirko in Alan –, so na oder povabili prvo pevsko gostjo. Severi Gjurin, ki jo poznamo kot nežno interpretinjo skladb brata Gala Djurina, je Marko prepustil oder, da je zapela Obsedela sva sama, ki je s prepletom nežnega Severinega petja in grobih rockerskih refrenom presenetila zbrane. Ko se je na oder vrnil Marko in so zazveneli prvi takti naslednje skladbe, je občinstvo oživelo – skladba Skozi letaje v duetu z Severo potrdila brezčasnost rim novogoriških poetov.

Po bučnem aplavzu, s katerim so poslušalci še enkrat privabili na oder ljubko Severo, je Marko napovedal izlet v njihove začetke. S prvega albuma, ki je izšel še za časa Jugoslavije, so odpeli pesmi Ona nosi uniformu in grenko-sladko, lenobno-udarno Prijavi jezik, pri dinamiki katere so pevcu skorajda pošle moči. Po še enem hitu Ljubezen ne stanuje tu je prišel čas za novega glasbenega gosta, ki so ga Avtomobili napovedali kot nekoga, ki ga morda nismo vajeni v vlogi, kakršno bo odigral z njimi. Rok Golob, skladatelj in aranžer, je namreč na oder stopil z električno violino ter z njo obogatil skladbe Navaden dan, Argentina in Hvala za pisma, ki bi jim lahko v tej različici rahlo rekli kar duet violine in električne kitare, saj sta ta dva inštrumenta poleg značilnega Markovega glasu dvorano napolnila do zadnjega prostorskega milimetra. Po Rokovem slovesu so Avtomobili zaigrali še Netopirja, zatem pa so se umaknili z odra.

Ne, koncert je bil šele na polovici, le čas je bil, da vzdušje umiri Pliš, duo vokalistke Aleksandre Ilijevski in kitare Marka Gregoriča. Pliš je umiril tudi pesem Midva ter občinstvo, ki je asketski nastop spremljalo skoraj z zadržanim dihom. Je bil pa zato toliko bolj močan aplavz, ki je z odra pospremil duo ter nanj spet privabil zvezde in slavljence večera.

Po Sama in Proti luni je bil čas za aktualno skladbo z novega albuma. Besedilo pesmi Cene rastejo se je sijajno prepletlo z rimami iz uspešnice Več od lajfa raperja Zlatka – na prvi pogled in posluha malce nenavadna kombinacija, ki pa je zadela v polno ter dokazala, da ima glasba v vseh žanrih podobna vodila in sporočila. Koncert se je po skladbah April, Enkrat v življenju in omenjeni Enakonočje že počasi prevešal h koncu in za zaključek so Avtomobili izbrali skladbo Pozna pomlad z istoimenskega svežega albuma.

Skozi leta potuješ ... Skupina se je po zahvali odpravila z odra, a slutiti je bilo, da jih navdušeno občinstvo ne bo še spustilo proslavljat. V spremstvu aplavza, vzklikov pa tudi žvižgov so se Avtomobili vrnili na oder ter vidno ganjeni, malce pa morda tudi presenečeni, odigrali še skladbi Gospodar, pri kateri je pridno sodelovala tudi dvorana, ter V mrzlih dvoranah. Za to je Marko Vuksanovič dejal, da si, ko so jo napisali, nikdar niso mislili, da jo bodo igrali tudi na takem prizorišču.

In tudi po bisu je zbrano poslušalstvo želelo še. In ker je repertoar legendarne novogoriške (kaj novogoriške, slovenske) skupine precejšen, so iz grla, strun, tipk in bobnov potegnili še zadnjo melodijo koncerta, ki je zbrane spomnil na vse, kar so slovenski glasbi dali Avtomobili. Čeprav glasbene scene morda niso zaznamovali z bučnimi koncerti, medijskim pompom in neštetimi oboževalci, je sinočnji koncert dokazal, da bi brez njih zadnjih trideset let morda res minilo "narahlo in neslišno, grenko in prehitro", kot pojejo v pesmi Skozi leta. Avtomobili pač znajo ustaviti čas in ubesediti najlepše, najbolj grenko, najbolj življenjsko – še danes.