Top 12 filmov leta 2012

Misija Argo (Argo; Ben Affleck)

S filmom Misija Argo je Ben Affleck na svoj življenjepis dodal tretji celovečerni režijski podvig in z njim potrdil tisto, kar je vse jasneje postajalo že prej: tako kot Clinta Eastwooda ali Georgea Clooneyja ga je mogoče uvrščati med igralce, ki se znajo odlično odrezati tudi za kamero.

Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom; Wes Anderson)

Kraljestvo vzhajajoče lune, Andersonov prvi igrani film po Darjeeling Limited iz leta 2007, je vrhunec njegove dozdajšnje ustvarjalne kariere – film, ki še vedno nosi režiserjev neizbrisljiv pečat, a nas hkrati preseneti z izjemnim čustvenim nabojem.

Sramota (Shame; Steve McQueen)

To ni film za vsakogar in čeprav je posnet kot poezija na platnu, je tudi brutalen in temačen. Sramota pa je konec koncev film, ki ne prodaja obrti, temveč umetnost.

Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin; Lynne Ramsay)

Čeprav se gledalec ob ogledu filma ves čas zaletava ob vprašanje motiva, pušča razvezane konce in pogosto ne razume dejanj protagonistov, je celovečerec vizualno impresiven in pripovedna tehnika mojstrska.

Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild; Benh Zeitlin)

Film lahko dojemamo kot sporočilo nedolžne šestletne deklice: strahopetnost je odveč – pradavne pošasti, ki živijo v naših glavah, je treba premagati, to pa storimo tako, da pred njimi ne bežimo, temveč jim pogledamo naravnost v oči.

Morilec Joe (Killer Joe; William Friedkin)

Gre za film, ki vas ne bo pustil ravnodušne. Osebnosti, njihova dejanja in podobe na platnu so tako neprijetne, da boste imeli po ogledu občutek, da potrebujete prho. Toda Morilec Joe bo ostal z vami še dolgo po njej.

Ljubezen (Amour; Michael Haneke)

Film sicer prežemajo za Hanekeja neznačilni trenutki spokojnosti in miline, sicer pa gre za pretresljiv prikaz umiranja in počasne izgube, v katerem ni prostora za pomilovanje ali žalovanje. Sta samo bolečina in boj s predvidljivim izidom. Zmagovalec je znan vnaprej.

Skyfall (Skyfall; Sam Mendes)

Ključni elementi, značilni za najdaljšo in najuspešnejšo franšizo vseh časov, so sicer tu, toda v nasprotju s prejšnjimi filmi se Skyfall ne zanaša na preverjeno akcijo in humor – Sean Connery bi vzkliknil: "Saj se hecate!" –, pač pa izkoristi nekatere kakovosti, ki smo jih v zadnjih, ne bodimo malenkostni, desetletjih pri filmih o Bondu pogrešali, izjema je Casino Royale.

Prijatelja (Intouchables; Olivier Nakache in Eric Toledano)

Redko imamo priložnost videti kakovosten in gledljiv film, ki bi zadovoljil pričakovanja kritikov in ugajal okusu širšega občinstva.

Časovna zanka (Looper; Rian Johnson)

Časovna zanka je odličen akcijski znanstvenofantastični triler o potovanju skozi čas, ki se s prepletanjem različnih žanrov izogne nelogičnostim in pastem zapletene razlage prihodnosti.

Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin; Asghar Farhadi)

Ločitev je pretresljiv, pristen in čustven film, ki ne želi šokirati in ki se ne zateka k patetiki. Mojstrovina, ki presega kulturne, žanrske in časovne omejitve, ter kinematografski biser, h kateremu se bomo znova in znova vračali.

Oslo, 31. avgust (Oslo, 31. August; Joachim Trier)

Pripoved o osebni stiski posameznika, ki je zabredel globoko, a ima še možnost za odrešitev, obenem pa je film tudi pronicljiva zgodba generacije, razočarane nad nekoč privlačno sodobnostjo. Odnosi postajajo vse težji, službe vse bolj dolgočasne, zabave pa so le trenutni pobeg v noro mladost. Oslo je postalo sivo ...