Ponedeljek, 19. 12. 2011, 10.55
7 let, 8 mesecev
The Black Keys
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
Morda postajata bobnar in kitarist iz Akrona vse bolj poslušljiva in dostopnejša širšim množicam (in mnogi kritiki jima to zelo zamerijo), ampak smisla za humor jima očitno ne zmanjka. Pot (El Camino) v katerem se vozi duo, kakopak ni star Chervoletov coupe El Camino 1994, temveč še nekaj starejši Chrysler Town & Country z naslovnice plošče, dejansko star, neugleden kombi, ki sta ga fanta vozila po ZDA ob začetku svoje kariere, pred kakimi desetimi leti in šest albumov nazaj.
Druga reč, ki je ne gre spregledati, je dejstvo, da sta v uradnem videu morda najbolj vročega komada na albumu Lonely Boy mirno pustila, da iz kioska vsake toliko pokuka radovedna glava. Ne glede na humorne vložke je projekt El Camino resna konceptualna zgodba, ki ima razmeroma težko nalogo naslediti večkrat nagrajeno šesto ploščo Brothers. Jo potrditi ali celo preseči.
Chervolet je v vsakem primeru (še) spevnejši in ne bi nas čudilo, če se bo na lestvice singlov vrtelo več posameznih uspešnic: Lonely Boy, Sister, Little Black Submarines. A v osnovi The Black Keys ostajata ameriška rezka kitarska zgodba (čeprav so časi, v katerih so se lahko pohvalili s komadi kot je Hard Row že preteklost) z melodičnostjo Kings of Leon in The Killers, čeprav sama slišita vplive Clashov in veliko bolj po pravici Crampsov. Pravzaprav v večini poskočnejših skladb slišimo odmeve Poison Ivy.
Ja, rokabiliji, ki se umika psihabiliju, s ciničnimi, domišljenimi besedili, kakopak, in občasno vseeno preveč speglanimi aranžamji, ki merijo visoko proti lestvicam. "Oh, she wants milk and honey/Oh, she wants filthy money, " kot pravijo v skladbi Money Maker.
