Sonata Arctica

TIP: Orkestralno razkazovanje vse bolj izpodriva kleno metalurgijo.

Sonata Arctica, čudežni dečki finskega power metala, ki so bili kljub rosnim letom tudi izvedbeno perfektni, so dokončno odrasli. Glasba skupine, podobno kot pri večini finskih bendov, ni bila nikoli pretirano inovativna. Način, kako so jo reciklirali, pa je bil osvežujoč, energičen in vznesen, kar je bilo povsem dovolj, da so Sonata Arctica postali eni izmed najbolj priljubljenih predstavnikov finskega metala. Skupina je na prvih štirih albumih gojila precej navit in zelo melodičen power metal, poln hitrih partov, zbezljanih ritmov, furioznih solaž, odličnih klaviaturističnih polaganj in strupenih kitarski riffov ter solističnih izletov. Na prejšnjem albumu Unia je bend prvič omilil in rahlo upočasnil svoj izraz, v zameno za brezkompromisni power napad pa so ponudili precej moderno obarvan album z močnimi progressive podtoni. Vsaj v nekaterih skladbah pa je še vedno ohranil tisto svojo neukrotljivo power energijo.

Na najnovejšem, šestem albumu The Days Of Grays skupina ponovno precej menja svoj izraz. Za razliko od predhodnika na tej plošči ni toliko modernih, mračnih in nižjih uglasitev ter harmonij. Na drugi strani pa je tisto njihovo značilno power kitarsko riffanje, ki ga je bilo na predhodniku še kar veliko, tokrat še malenkost bolj potisnjeno v ozadje. Vse bolj v ospredju pa so bombastične klaviature in pompozni aranžmaji, v katere je vse pogosteje vključen tudi celoten simfonični orkester. Tudi tok samih skladb vse pogosteje prebadajo skoraj operetne ekshibicije, wagnerjansko predimenzionirane orkestracije, zborovski spremljajoči vokali in težke, neoklasične in progressive pasaže. Nenavadna popestritev je tudi gostovanje popularne finske pop pevke Johanne Kurkele.

Vse skupaj zveni zelo suvereno in predvsem dobro izpeljano, na nek način pa tudi pretenciozno. Sonata Arctica, razen nekaj zares efektnih kombinacij metalurgije in bolj klasičnih orkestralnih prijemov, v celoti ne predstavi ničesar, kar še niste slišali. Spektakularne orkestracije in bombastični zvok pa vsaj ob prvem poslušanju precej dobro zakrijejo dejstvo, da je na tej plošči zelo malo pravega kitarskega dogajanja.

Skladateljsko in izvedbeno se Sonata Arctica na The Days Of Grays predstavljajo kot zrel, vešč in izkušen bend. Vprašanje pa je, kaj bodo na pomanjkanje tiste surove power krvoločnosti in metal energije rekli njihovi dosedanji fani, kot tudi, ali bo bend zbral dovolj odjemalcev takšnega, napol simfoničnega ekshibicionizma.