Ponedeljek, 16. 7. 2012, 10.29
8 let, 6 mesecev
Smashing Pumpkins
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Smashing Pumpkins je že nekaj časa koncept, ki v resnici predstavlja Billyja Corgana in njegovo bitko s tem, da si povrne kulten status, ki ga je imel v devetdesetih, ko je skupina izdala albuma Siamese Dream in Mellon Collie and the Infinite Sadness. Seveda je od vseh izvornih članov ostal samo še on, medtem ko je preostale soborce našel prek avdicij: na basu je spet ženska, tokrat Nicole Fiorentino, na kitari Jeff Schroeder in na bobnih 22-letni Mike Byrne. Oceania je album znotraj velikega, 44 skladb dolgega albuma Teargarden by Kaleidyscope.
Ko se prebijemo čez vse konceptualne tehnikalije in zagonetke, kaj danes sploh še pomeni ime Smashing Pumpkins, je pred nami velikopotezni album, ki s toplimi, občasno razkošnimi aranžmaji spominja na topel rock zvok devetdesetih. Začetek sicer ni preveč obetaven, Quasar in Panopticon se pretirano zanašata na težke kitarske rife, zaradi katerih se ustrašimo, da bo Corgan bolj kot ne skušal dokazati, da je še vedno mlad po srcu. A že pri Celestials v album vdre melanholični pop z godali, ki je poslušalce očaral že pred 20 leti.
Pri My Love is Winter se spomnimo na kratko obdobje z Zwan, medtem ko pri One Diamond, One Heart in Pinwheels Corgan uporabi ponovljive elektronske zvoke, zaradi česar skladbi bežno zvenita kot modernizirana različica uvoda v Baba O'Riley. Naslovna Oceania je devet minut dolga saga z električnim začetkom, ki se nekje na polovici prelije v akustiko, okrepljeno z bas bobni.
Melodičnost skladb na albumu ne razočara, nalezljiva je v skladbi Glissandra, na zadnji skladbi pa gre Corgan do konca. Wildflower je nekakšna kitarska simfonija, obložena balada, polna veličastnih godalnih vložkov in Corganovega gruljenja.
Oceania morda res ne ponudi inovativnih presežkov, a glede na to, da gre za novince pod očitno strogo taktirko Corgana, je zvok neverjetno tipičen za skupino s tem imenom. Glasba za nostalgike bo oboževalcem ponudila več kot dovolj materiala za primerjanje s starimi uspehi, za tiste manj navezane na lik in delo Corgana pa bo album čisto spodobna spremljava za sanjarjenje.
