Slobodan Maksimović: Vsi smo takšni ali drugačni prevaranti

Tanja Ribič je pred kratkim dejala, da je sodelovanje pri filmu Hvala za Sunderland sprva delovalo kot delo pri skromnem televizijskem filmu. Priznava, da se je zmotila – ko ga je režiser Slobodan Maksimović pokazal svoji filmski ekipi, je bila ta namreč prijetno presenečena …

"Nekoč sem se pogovarjal s sarajevskim igralcem Borom Stjepanovićem, ki je igral v filmu Kdo tam poje. Tudi oni so imeli na snemanju podoben občutek, na koncu pa je to postal eden najboljših jugoslovanskih filmov," Tanjino izjavo komentira režiser in z nasmeškom na ustnicah nadaljuje. "Ne bi rad meril tako visoko. Delali smo iskreno, nismo pretiravali, povedati smo želeli napisano zgodbo in mislim, da nam je uspelo. O tem bo spregovorilo občinstvo, žirija pa je že."

Tako je, v kinematografih trenutno aktualni celovečerni prvenec Slobodana Maksimovića je jeseni na festivalu v Portorožu navdušil žirijo in dal v svoj mošnjiček največ vesen: za najboljši film, montažo, Gregor Baković je bil razglašen za najboljšega glavnega igralca, za najboljšega stranskega pa Branko Đurić.

V filmu se prepletata dve zgodbi: prva govori o delavcu Johanu (Baković), ki postane tehnološki presežek, nato pa zaradi lastne naivnosti še žrtev prevaranta Zlatka (Đurić), druga pa o navideznem vzponu mlade in naivne pevke. Ideja za film se je porodila, ko je scenarist in režiser v enem slovenskih brezplačnikov naletel na prispevek, v katerem je mlada, še neuveljavljena estradnica razglabljala o svojem napornem tednu.

"Zelo mi je nerodno, če se sam hvalim, ampak do zdaj sem res dobil same dobre odzive. Vsi pravijo, da jim je film super. Presenečeni so, kako dober slovenski film je in koliko dobrih igralcev je v njem."

Ponosen na poštenost svojega očeta Pravi, da mu je nerodno. Skeptiki bi morda menili, da gre le za premeteno masko, s katero se zdi dostopnejši in bolj prijeten, a med našim pogovorom dokazuje nasprotno. Slobodan Maksimović je eden tistih dragoceno iskrenih ljudi, ki, ne glede na dani položaj, oddajajo toplo in pozitivno energijo. Pa tudi če se kinooperaterju na premieri filma v XpanDu nekaj začetnih, a pomembnih sekund filma – v skladu z vedno pogostejšimi Kolosejevimi "šlamparijami" – v dvorano ne zljubi spustiti niti zvoka. "To je bilo za srečo. Nisem eden tistih, ki bi iskal krivca, se pač zgodi. Res pa je, da ne maram amaterjev na določenih položajih. Tisti, ki so usposobljeni za neko delo, mesta ne dobijo, tisti z ulice pa ga, ker so cenejši. Ta politika kapitala me strašansko nervira. Ne zavedajo se, da so za mano tri, štiri leta dela – pa ne samo mojega, ampak celotne ekipe, ki je trdno garala za ta film. No, ampak se zgodi."

In če smo gledalci na začetku pogrešali zvok, je ob odjavni špici pozornost pritegnil zapis, da režiser film posveča svojemu očetu. "Žal je moj oče v času, ko smo film montirali, umrl. Tako kot Johan je bil tudi on delavec, ki se mu je v življenju dogajalo marsikaj. Vse življenje je verjel v poštenje in pravičnost. Bil je pošten delavec, nikogar ni prevaral – ponosen sem nanj."

"Žal mi je prijateljev in članov družine, ki sem jih izgubil" Slobodan v Sloveniji živi dvanajst let – pred tem se je v domačem Sarajevu preživljal kot novinar, v Sloveniji pa tega ni mogel več početi. Ker je bilo dopisniško delo vredno le nekaj fičnikov, si je službo našel med zidovi najstarejše slovenske tovarne barv, tovarne Jub. "Tam sem pobral marsikatero življenjsko izkušnjo. Na začetku sem bil šokiran, kako sem se znašel tu, zdaj pa sem za to hvaležen. Zaradi tega marsikatero stvar v življenju bolj cenim."

"Za nič v življenju mi ni žal," pravi za vse odločitve, s katerimi je preusmeril svoj tok življenja. "Žal mi je le, da je bila v Bosni vojna. Žal mi je prijateljev in članov družine, ki sem jih izgubil. Tudi če smo jezni, ker se nekaj dogaja – ima nekdo ali nekaj, pa naj bo to Bog, usoda ali narava, za nas neki drug načrt in jaz se navadno prepuščam temu, da uživam."

Z avtomobilom na koncert, z avtomobilom na festival In kako se je danes 37-letni režiser sploh znašel v Sloveniji? Lahko bi rekli, da ga je sem pripeljala ravno usoda. Februarja leta 2000 je namreč njega in njegovega prijatelja premamil ljubljanski koncert zasedbe Rage Against the Machine – kupila sta vstopnico, po zapletih na ambasadi dobila vizum, se odpeljala v Ljubljano, tu doživela enega najboljših koncertov, po njem pa je Slobodan spoznal dekle, ki mu je ogrelo srce, dekle, ki je danes njegova žena in mati dveh otročičev.

Ker delo v Jubu ni bilo tisto, kar je v resnici želel početi, se je odpravil na sprejemne izpite za AGRFT. Že kot študent je začel navduševati tudi v tujini: s svojim kratkim filmom ½ z Radkom Poličem in Mileno Zupančič v glavnih vlogah je navdušil nikjer drugje kot med palmami v Cannesu. Na vprašanje, kako na tak festival, glede na število ustvarjalcev, ki sem jim tovrstne sanje nikoli ne uresničijo, sploh priti, Slobodan hudomušno odgovarja: "Z avtomobilom."

Po kratkem opisu poti do tja in nasvetu, da je priporočljivo imeti navigacijo, doda, da se je na festival mogoče uvrstiti na popolnoma "blesav" način. Tistega leta je bila namreč Slovenija na vrsti, da se predstavi v kategoriji Tous les Cinémasdu Monde, v kateri so zastopane kinematografije z različnih koncev sveta. Filmski sklad je predstavniku festivala pokazal bero filmov, a ta z njo ni bil najbolj zadovoljen. Ko je zahteval še, je sklad na dan privlekel tudi študentske filme – ti so nanj naredili večji vtis. "To me zanima, to je super," je po Slobodanovih besedah dejal predstavnik, Slobodan pa se je kmalu odpravil na enega najbolj priznanih filmskih festivalov na svetu. "Neverjetna izkušnja. Da greš s svojim filmom na največji festival na svetu in tam v prepolni dvorani doživiš ovacije … Prekrasno."

Polde Bibič, izjemno karizmatičen igralec Kot pravi sam, se danes uvršča med tiste režiserje, ki ne ždijo ob DVD-predvajalnikih, temveč življenje raziskujejo sami. "Sem bolj chaplinovski, saj se učim iz svojih izkušenj in iz svojega življenja. Ves svet mi je zanimiv, gledam, kaj se dogaja, in vpijam vase," vneto razlaga in dodaja, da ogromno potegne iz vseh ljudi, ki mu prekrižajo pot, tudi svojih igralcev, pri čemer poudarja pomen izkušenj Štefke Drolc in žal pokojnega Poldeta Bibiča. "S Poldetom je bilo krasno delati (Hvala za Sunderland). Človek je bil neverjeten. Posadili smo ga v invalidski voziček, sprva je bil videti slaboten, v resnici pa je imel noro energijo! Čutil si, kako karizmatičen igralec je. Ko nekateri igralci pristopijo do tebe, se moraš preprosto odmakniti – tako močno prezenco imajo. On je vse vedel, vse obvladal, jasno mu je bilo, kakšen humor hočem in kaj je bistvo njegovega lika."

"Niso vsi politiki isti, niso vsi športniki isti, tako pač je" Tako kot njegov kolega Branko Đurić tudi Slobodan k slikanju zgodbe in likov pristopa z grenko-sladkim humorjem, s čimer želi gledalce zabavati, obenem pa jih pripraviti tudi do razmišljanja o tem, kako razburkano je lahko v današnjem sistemu življenje posameznika. "Humor je obrambni mehanizem. Trudim se, da grem skozi življenje nasmejan in vesel. Nimam definicije, kako narediti smešen film, delal sem po občutku," razmišlja in dodaja, da je kljub koncu, ki ga ne moremo označiti za "klasični happyend", film želel končati z optimističnim sporočilom. "Vsaj nekaj moramo popraviti. Če popravimo svojo moralnost in ljubezen, verjamem, da lahko zaživi tudi materialni svet."

In če njegov starejši kolega Đuro v svojih delih rad izpostavlja neke "značilne" lastnosti določenih narodov, Slobodan pravi, da se slikanju globalnih reči, kot je nacija, raje izogiba. "Ko določenega posameznika spoznam, vem, kašen je on, ne morem pa zadev globalizirati. Niso vsi politiki isti, niso vsi športniki isti, tako pač je."

Čeprav ne mara posploševati, pa meni, da vsi, tako kot je videti v njegovem aktualnem filmu, v blodnjaku svojega življenja prej ali slej postanemo takšni ali drugačni prevaranti. "V življenju večje ribe jejo manjše, žal. Na koncu vsi ti liki, ki se pojavijo v filmu, funkcionirajo na podoben način: da preživijo, pridejo do denarja, finančne stabilnosti, da gredo lažje skozi življenje. Žal je to slika današnje Slovenije in današnjega sistema, ki nas je nenadoma potegnil iz nekega socializma, kjer delujemo po principu: grabi, znajdi se! Taki so politiki, taki so umetniki, vsi smo taki."

Za scenarij navdih tudi skladba Eda Maajke In tako kot vsem nam vsem evri pridejo še prekleto prav, bi ti Slobodanu omogočili snemanje enega od več že napisanih novih scenarijev. Prvi s pomočjo dveh bratov, ki ji jih je v stripu Družinske zgodbe oblikoval stripar Zoran Smiljanić, prikazuje, kako lahko v vojni človek pokaže svoj pravi obraz. Drugega v skladu s svojo idejo piše skupaj z Esadom Babačičem, gre pa za zgodbo o prvem otroku iz epruvete v Jugoslaviji. "Zgodba o starejšem gospodu, ki ob koncu svojega življenja o sebi in svoji preteklosti začne iskati resnico. Zanimivo potovanje, road movie, bi rekel."

"Tretje zgodbe nisem napisal jaz, se pa trudimo, da bi jo oživili," dodaja. "Gospod Dušan Jovanovič je napisal intimno zgodbo o sebi, Radku Poliču in Mileni Zupančič. Po predstavi v Drami bomo poskušali razviti še scenarij, ki bi bil zanimiv tudi za velika platna. Navsezadnje gre za resnično zgodbo o treh velikih slovenskih umetnikih."

Za piko na i nekje med Slobodanovo zalogo idej leži tudi scenarij, ki ga je navdihnila skladba o Mahirju in Almi, skladba s prvega albuma Eda Maajke. "Krasna drama, zdaj čakam le na boljše čase."