Slash: velika zmaga zadnjega kitarskega heroja

Slash je v marsičem zadnji pravi kitarski heroj. V drugi polovici osemdesetih je bil eden od ključnih članov Guns N' Roses. To je bil čas, ko je bila klasična filozofija rokenrola na vrhuncu in je še imela moč, da je spreminjala svet in življenja milijonov po vsem svetu. V tistih razmerah je bil Slash le eden od številnih odličnih kitaristov. Tisto, kar ga dela tako neponovljivega in enkratnega, pa je prišlo na plan šele v času, ko so bili Guns N' Roses že v agoniji. "Dokončno nesmrten" je ta kitarist postal potem, ko so ga grobo vrgli iz skupine. Šele takrat se je večina zavedla, da Slash ni bil samo ikona z velikim cilindrom in bujno grivo. Slash je poosebljal vrednote, ki so v glasbeni industriji vse bolj izginjale in se do današnjega časa sprevrgle v povampirjeno in brezidejno grabljenje za dobičkom in brezpogojno medijsko pozornost, četudi negativno. Slash pa je poosebljal čisti hedonizem, voljo do življenja, individualnost in na drugi strani tudi garanje, vero v ustvarjanje in skrajni profesionalizem. Kot vsi velikani šestih strun pred njim je tudi on razvil lasten zvok, samosvoj način igranja in ne nazadnje izvirno vizualno podobo. Biti kitarski heroj pomeni še vse kaj drugega kot brezglavo divjanje po prečkah. Slash ima držo, ki sporoča, je magnet, ki pritegne in od katerega ne moreš odvrniti pogleda. Čeprav ni najhitrejši in tehnično najpopolnejši, ima vsaka njegova nota svoj namen in smisel. In prav zato je Slash pri svojih sedeminštiridesetih zadnji pravi in resničen kitarski heroj.

Razprodana mala hala dvorane Tivoli je najboljši dokaz, kako radi imajo Slasha tudi v naših logih. Skoraj gotovo bi bila razprodana tudi velika dvorana, če bi bila na voljo. Kakšen odnos ima Slash do svojega dela, kaže tudi to, da je na oder s svojo skupino prišel do sekunde točno ob napovedani uri. Temu se reče profesionalizem. Večina zvezdnikov namreč potrjuje svoj status tudi s tem, da rahlo ali pošteno zamuja, in to prvenstveno le zato, da razpolaga s časom drugih, kar, kot pravijo nekateri, sproža orgazmične občutke.

Bend je udaril skladbo Halo. Kljub še ne povsem naravnanem zvoku je bend, v katerem so bili poleg Slasha še pevec Myles Kennedy, bobnar Brent Fitz, basist Todd Kern, drugi kitarist Frank Sidoris, zvenel odlično, zagrizeno in odločno. V dvorani pa se je razlegel duh pristnega rokenrola. Še pred refrenom so tudi vsi na sediščih vstali in od tu se je žur samo stopnjeval. Sledila je prva pesem Guns N' Roses, in sicer Nightrain. Kennedy je fantastičen pevec. Axlove lege mu niso delale niti najmanjših težav. Slišalo pa se je, da ima še veliko rezerve tako v visokih kot tudi v nizkih legah. Zvočna podobnost z Axlom je na trenutke delovala že skoraj srhljivo. Že ob tej skladbi je Slash pokazal še eno svojo vrlino. Izvedbo je namreč pripravil tako, da je zvenela kar se da podobno izvirniku na albumu – z vsemi prehodi, poudarki in dramaturgijo, kot jo občinstvo najbolj pozna, in predvsem, kot jo občinstvo hoče slišati. Igrati vsak dan enako in biti pri tem prepričljiv, svež in udaren, pa je sposobnost, ki jo premorejo le redki. Tudi vse druge skladbe Guns N' Roses je bend izvedel na tak način.

Ob skladbah Ghost, Standing In the Sun, Back From Cali in Nothing To Say občinstvo ni tako norelo kot pri Nightrain, a tega ni nihče niti pričakoval, še najmanj Slash. Večina drugih izvajalcev se na vse kriplje trudi posiliti občinstvo z novimi ali manj znanimi skladbami in so potem ob slabem odzivu užaljeni. Slash pa je preprosto igral in užival, z njim pa tudi vsi prisotni, ki so začetek vsake skladbe pospremili s skandiranjem ali bučnimi aplavzi. Ta sproščenost in odprtost je bila ena od glavnih značilnosti Guns N' Roses iz njihovih zlatih časov. Slash jo je uspešno prenesel tudi v svojo sedanjo skupino. Kennedy je bil absolutni kolovodja, tudi Kerns in Sidoris sta imela ogromno prostora, in to ne samo v fizičnem pomenu te besede. Slash je že v tem času nasul kopico briljantnih rifov in nekaj strupenih solističnih točk, a je bil kljub vsemu nekoliko v ozadju. Vseeno pa je bilo pri večini največ pozornosti namenjene prav njemu.

Edina skladba Slasheve nekdanje zasedbe Snakepit je bila Serial Killer. Nato pa je Slash na oder prišel s slovito kitaro guild crossroads z dvojnim vratom in že po dveh treh tonih naslednje skladbe Guns N' Roses, Civil War, je dvorano zajel huronski val navdušenja. Izvedba je bila izvrstna in tudi zvok, ki sicer že v osnovi ni bil slab, so tehniki končno izoblikovali do optimalnega. Po doživeto odigrani Not For Me je v skladbi Doctor Alibi vlogo glavnega pevca prevzel Kerns, ki je že prej prispeval tudi odlične spremljevalne vokale. V eni od najbolj energičnih skladb je Kerns blestel z neverjetno silovitostjo, kakršne ne slišiš ravno pogosto. Navdušenje občinstva po koncu skladbe je še spodbudil Slash, ki je v napovedi instrumentala Watch This sploh prvič spregovoril. Skladba, v kateri je Slash pokazal vso svojo razdajajočo blues energijo in "umazano" dušo rokenrola, je prava zaušnica vsem današnji kitarskim virtuozom. V skladbi ni bilo enega tona preveč in vsak rif je imel svoj namen. Dramaturško pa je bila skladba dobesedno popolna. No, vsaj tako je kazalo, dokler ni po Bad Rain prišel na vrsto še en klasik Guns N' Roses Rocket Queen, v katerem je Salsh "sprašil" kakih deset minut ali še celo več (le kdo bi meril, op.) dolg solo, ki je bil čisti biser. Prav neverjetno je bilo, kako čiste in jasne tone zna izvabiti Slash iz svojega instrumenta. Vendar je bila poanta solo točke drugje. V slogu največjih mojstrov, recimo Led Zeppelin ali Lynyrd Synyrd, je Slash počasi stopnjeval napetost. Solo je rasel in rasel, a nikoli ni dosegel vrhunca. V primerjavi z zgoraj omenjenimi, ki so napetost povečevali tudi s pospeševanjem ritma, je Slash vse skupaj izvedel v enakem tempu, kar je naravnost genialno. Bend je brez predaha nadaljeval s skladbami No More Heroes, Starlight, Anastasia in You're A Lie. Vzdušje v tem delu je bilo sijajno.

Sledila je verna izvedba Sweet Child O' Mine in z njo totalna evforija (beri: sinhrono mahanje z obema rokama v vsej dvorani, op.). Naravnost neverjetno pa je, s kakšnim občutkom je bila pesem odigrana. Sledila je še odlična izvedba energične Slither, uspešnice, ki jo je imel Slash z zasedbo Velvet Revolver. Bend se je nato za kakšni dve minuti poslovil. Klici na dodatek niso bili kdove kako glasni in enotni. To se zgodi navadno takrat, ko so vtisi premočni in ko je bila intenzivnost prevelika.

Po vrnitvi na oder je sledil še en vrhunec večera, Welcome To The Jungle, ponovno s Toddom Kernsom na vokalu. V refrenu pravzaprav ni bilo jasno, kako namerava Kerns opraviti s tistimi kričavimi legami predrefrena in morda še višjim delom proti koncu skladbe. No, opravil je več kot odlično, ne samo da je s precejšnjo lahkoto zadeval tone, še silovitost svojega glasu je ohranjal. Skratka: adijo, pamet! Za konec je bend pripravil še eno veliko skladbo Guns N' Roses, Paradise City, v kateri so Slash in zares odlična ekipa še zadnjič pokazali vso svojo nesporno glasbeno umetelnost. Skladbo so okrepili z dvema topovoma, ki sta bruhala bliskavice. Po točno dveh urah se je bend priklonil, se nato še malo sprehodil po odru in podelil veliko drsalic.

Vsekakor je bil koncert Slasha in ekipe veliki praznik klasičnega rocka, iskrene drže rokenrola in "supersoničnega" muziciranja.