Režiserji, ki so – ali vsaj mislijo, da so – tudi igralci

John Cassavetes John Cassavetes, scenarist in režiser še skoraj petindvajset let po svoji smrti velja za pomembnega ameriškega neodvisnega režiserja in pionirja šole cinéma vérité, ki se je kot avtor podpisal pod filme, kot so Obrazi (1968), Husbands (1970) ter Minnie in Moskowiz (1971). Obenem je znan tudi kot zelo talentiran igralec: videti ga je mogoče v vojni drami Ducat umazancev (1967), v kultni grozljivki Rosemaryjin otrok pa je leta 1968 Mii Farrow zaplodil Satanovega otroka. Cassavetes se na seznamu režiserjev nedvomno uvršča med tiste, ki jih je v užitek gledati tudi pred kamero.

Woody Allen O Woodyju Allenu tako rekoč ni treba izgubljati besed: videli smo ga v kar nekaj filmih njegove režije, na primer Annie Hall (1973), Mannhatan (1979), Hannah in njeni sestri (1986), nekaj vlog pa so mu ponudili tudi drugi režiserji – kot igralec se je tako podpisal pod filme Play It Again, Sam (1972) in The Front (1976), svoj glas pa je posodil tudi protagonistu animiranega filma Mravljinec Z. Allen je eden tistih igralcev, ki ti je všeč ali pa ti gre na živce – navsezadnje se večino časa giblje okoli dobro znane podobe nevrotičnega Juda z blago težavo jecljanja – preprosto se drži tistega, kar zna najbolje: samega sebe.

Jacques Tati Francoski filmski ustvarjalec je posnel le šest celovečernih filmov – med ustvarjanjem surrealistične komedije Playtime (1967) je zaradi predanosti filmu ostal celo v težkih dolgovih. Ustvarjalec, ki se je kalil v svetu variet in pantomim, je v svojih filmih ustvaril lik, ki ga je sam tudi igral – njegov gospod Hulot se je v zgodvino sedme umetnosti zapisal kot eden najbolj nepozabnih komičnih likov.

Mel Brooks Sedeminosemdesetletni režiser je najbolj znan po svojih filmskih parodijah, pa naj bodo to Vroča sedla (1974), Mladi Frankenstein (1974) ali Vesoljska jajca (1987) – v zadnji, parodiji na znanstvene fantastike, kot sta Vojna zvedz ali Planet opic, se je sam prelevil v Yogurta in predsednika Skrooba. Poleg pogostega pojavljanja v svojih filmih se je lotil tudi nekaj vlog v delih drugih režiserjev. Toda brez skrbi – Brooks ni eden od tistih, ki bi ga lahko obtožili presunljivega igralskega talenta.

David Cronenberg Cronenberg je svojo režijsko pot začel z ustvarjanjem povprečnemu gledalcu neokusnih grozljivk, kot so Scanners (1981), The Brood (1979), Videodrome (1983) in Muha (1986) – v nekaterih od njih se je pojavil tudi sam. V zadnjih letih so ga mlajši gledalci spoznali s filmi Smrtne obljube (2007), Nevarna metoda (2011) in Kozmopolis (2012) – in čeprav v zadnjem času ni ravno veliko igral, se je tovrstnega dela pogosteje lotil v devetdesetih. Podpisal se je pod filme, kot so Nightbreed (1990), To Die For (1995) in Exterem Measures (1996). Čeprav ne gre za igralca, ki bi si zaslužil oskarja, je Cronenberg precej zadovoljiv karakterni igralec – drugo leto naj bi ga ob Sigourney Weaver in Denisu Lavantu videli v filmu Body Art.

Alfred Hitchcock Mojster suspenza, podpisan pod klasike Psiho (1960), Dvoriščno okno (1954) in Ptiči (1963), si je v svojih filmih nepodpisane vloge dodelil kar 37-krat. Kljub temu ne moremo reči, da je v resnici igral – navadno je le postopal pred kamero, morda vanjo pogledal, sem in tja pa s svojo podobo v film vnesel še kanček humorja. Kot velikan sedme umetnosti je s takšnim podpisom navdihnil generacije filmskih režiserjev, ki si, pa naj jim to leži ali ne, v svojih filmih prav tako dodeljujejo vloge.

Roman Polanski Isti mojster, ki je režiral filme Kitajska četrt (1974), Rosemaryjin otrok (1968) in Podnajemnik (1976), si je v svojih filmih večkrat dodelil majcene vloge – v Kitajski četrti je Nicholsonu nos razbil prav on –, svoje igralske strasti pa zadovoljeval tudi v filmih, ki jih ni posnel sam – leta 2007 ga je bilo mogoče videti celo v filmu Ful gas 3! Najverjetneje ena od slabših odločitev njegovega življenja – no ja, ne pozabimo na odločitev za spolne igrice s trinajstletnico …

John Waters John Waters zaradi svoje kombinacije inteligence in odštekanosti velja za enega bolj zanimivh ljudi v svetu filma – posnel je filme, kot so Cry Baby (1990), Pink Flamingos (1972), Polyester (1981) in Hairspray (1988). Kralj "trasha" se je v svojih filmih tu in tam tudi pojavil, njegove tanke brčice pa je mogoče videti tudi v filmih Sweet and Lowdown (1999), Something Wild (1986) in Seed of Chucky (2004). Kot igralec morda res ni med bolj talentiranimi – je pač preprosto John Waters. Če iščete sumljiv, malce strašljiv lik s tankimi brčicami, je verjetno on prava izbira.

Eli Roth Eli Roth je svoj režijski prvenec, grozljivko Cabin Fever, predstavil leta 2002, dandanes pa so se na njegovem življenjepisu znašli tudi filmi, kot sta Hostel (2005) in njegovo nadaljevanje ter kvazinapovednik v Grindhouseu – v vseh se je postavil tudi pred kamero. Kot igralca se ga danes najbolj spomnimo po vlogi v Tarantinovih Neslavnih barabah – čeprav ni ravno slab, bi delo verjetno bolje opravil kdo drug. Navsezadnje mu je Tarantino vlogo prepustil zato, ker je Eli njegov varovanec.

M. Night Shyamalan Režiser filmov Šesti čut (1999), Znamenja (2002), Nezlomljivi (2000) in letošnjega poraza Čas po Zemlji se ne uvršča med ravno najboljše igralce – je res treba, da si dodeli vlogo v tako rekoč vsakem svojem filmu, pa tudi če je ta majhna? Morda se tudi on zgleduje po velikanu Hitchcocku – todaj kaj, ko je Hitchcock sebe vedno premišljeno postavil na rob kadra in modro molčal. Kaj ne bi moral režiser za vlogo najeti tistega, ki bo v tem najboljši?

Quentin Tarantino In za konec seveda ne smemo pozabiti na starega dobrega Tarantina, ki se pohajkovanju pred kamero tako rekoč ne more odreči – navsezadnje je sprva želel postati igralec, a sčasoma ugotovil, da mu gresta pisanje in režija veliko bolje od rok. A če ga je bilo ob streljanju monologa, začinjenega s pogosto uporabo besede nigger, zabavno gledati v Šundu, je letos s svojim kvaziavtralskim naglasom v Djangu brez okovov deloval kot vsiljivec, nekdo, ki se je – še celo na svoje začudenje – priplazil iz popolnoma drugeaga filma. Tarantino pač hlepi po pozornosti …