Nedelja, 20. 10. 2024, 17.42
1 mesec
Vazz: Lahko bi šel živet na drug konec sveta, pa bi še vedno delal glasbo zaradi sebe
Mladi ustvarjalec Mark Jacob Cavazza, bolj znan pod umetniškim imenom Vazz, s svojimi življenjskimi besedili in energičnimi nastopi počasi, a vztrajno prihaja med najprepoznavnejše hiphop ustvarjalce na slovenski glasbeni sceni. Žanrsko se pri ustvarjanju ne opredeljuje, prav tako se s slavo in prepoznavnostjo Vazz ne ukvarja. Dela zase, kot pravi, pa bi glasbo ustvarjal, tudi če bi se preselil na drug konec sveta. "Ne delam si pritiska. To se mi zdi popolnoma nepotrebno, ker se mi zdi, da je bistvo ustvarjanja neka čisto iskrena želja po tem," je v intervjuju za Siol.net povedal Vazz in med drugim razkril tudi, ali spremlja delo dedka in očeta ter kako se spopada s kritikami.
Menda ste prva besedila pisali že kot osnovnošolec. Kdaj ste odkrili svoj talent za pripovedovanje zgodb in kdaj so nastala vaša prva resna rap besedila?
Res je. Sčasoma se nekako začneš bolj zanimati za te stvari. Prve stvari sem začel pisati že precej mlad, resnejše stvari, torej skladbe, ki so bile kasneje tudi na albumih, pa v srednji šoli.
Mark Jacob Cavazza je 25-letni raper in svojevrsten glasbeni ustvarjalec, ki je pod umetniškim imenom Vazz izdal že štiri albume, zadnjega z naslovom Psiha letos. Ker ga zanimajo tudi igralske vode, zaključuje študij na AGRFT in ga utegnemo kmalu videti tudi na odrskih deskah. Poleg rapa se ukvarja tudi s pisanjem in didžejevstvom. Je drugi sin igralca Sebastijana Cavazze in vnuk Borisa Cavazze, ki je nedavno prejel Ježkovo nagrado. "Da, to je ena velika ljubezen," pove o odnosu s svojim očetom in dedkom ter spremljanju njunega dela.
Se je želja po ukvarjanju z glasbo rodila spontano?
Da, zelo spontano. Srečal sem se z nekom, ki je delal beate, in naredila sva komad. To je to.
Nasploh življenje in ustvarjalnost tretiram kot nekaj, kar je zabavno, in ne kot sredstvo za svoj uspeh.
Kako se je vse skupaj začelo, kaj ste sprva zapisovali?
Najprej sem pisal neke misli, tudi poezijo, in potem sem sčasoma iz ljubezni do rapa začel pisati besedila.
"Očitki so, ampak nimaš kaj," v smehu razloži Vazz.
Prihajate iz znane slovenske družine Cavazza, vaš dedek Boris in oče Sebastijan sta gledališka igralca. Je njuna igralska pot vplivala na vašo izbiro kariere glasbenika oziroma umetnika?
Posredno verjetno da. Ampak sem tudi zdaj po študiju igre veliko odnesel od tega.
Ste se na svoji poti kdaj srečali z očitki in kritikami, da vam je vašo raven uspešnega glasbenika uspelo doseči tudi z njuno pomočjo oz. zaledjem in poznanstvi?
Seveda. Očitki so, ampak nimaš kaj (smeh, op. a.).
Tako je Vazz nedavno nastopil v Orto baru ob zaključku predstavitve svojega zadnjega albuma Psiha:
Kako ste se spopadli s temi očitki in kritikami?
Ne naredim ničesar. To je normalno. Zdi se mi, da te takoj, ko si javno izpostavljena oseba, ljudje tako tretirajo. A to ne spremeni dejstva, da si samo človek. Tako da se nikoli nisem zares veliko oziral na to.
Vazz se na kritike in očitke ne ozira, saj se ti po njegovem mnenju pojavijo prej ali slej, če si javno izpostavljena oseba.
Označujejo vas tudi za mladega prominentnega glasbenika in kot reprezentativen glas prihajajoče generacije. Kaj vam pomeni ta naziv in kako se spopadate s pritiskom, ki morda pride predvsem s pričakovanji okolice?
Ne delam si pritiska. To se mi zdi popolnoma nepotrebno, ker se mi zdi, da je bistvo ustvarjanja neka čisto iskrena želja po tem. Ne želim si ustvarjati pritiska, kaj bom, ker lahko že jutri neham ustvarjati glasbo. Glasbo delam zase in ne želim ustvarjati zato, da bom uspešen. Če že, si želim od tega živeti, a vse izhaja iz neke ljubezni. Veliko se o tem tudi pogovarjamo.
Nasploh življenje in ustvarjalnost dojemam kot nekaj, kar je zabavno, in ne kot sredstvo za svoj uspeh. Da bi mi moralo uspeti, da bi me ljudje prepoznali. To sploh ni v moji naravi. Slava ali prepoznavnost me ne zanimata, to pride zraven, ker se ob ustvarjanju izpostaviš, dobiš nalepko in ljudje vedo, kdo si. Imaš koncerte in si javna osebnost.
"Vedno se h glasbi vračamo, ker nas zanima in veseli. Ne zato, da bi nas obremenjevala."
A kot pravim, lahko bi šel živet na drug konec sveta, pa bi še vedno glasbo delal zaradi sebe. Nimam želje po tem, da bi bil slaven. Glasbo delam, ker ob tem uživam in se imamo ob tem dobro. Zelo preprosto, če pomisliš.
Vedno se h glasbi vračamo, ker nas zanima in veseli. Ne zato, da bi nas obremenjevala. Res pa je, da ko k stvari pristopiš resneje in če želiš od tega živeti, moraš imeti v glavi načrt, kako boš preživel.
Niste pa še poklicni glasbenik?
Veliko nastopamo, a sem do zdaj študiral in vsi imamo neke obšolske dejavnosti in hobije. Tako da zdaj pravzaprav počasi vstopamo v profesionalno življenje glasbenikov. Je kar izziv, predvsem ker moraš veliko delati, da lahko s tem delom preživiš.
Kaktus, Individuum, Pankrt, Mladi gamsi, Pablo, Sekunde, Jetnik uma, Neskončno dolgi objemi in druge pesmi so njegove največje uspešnice.
Kje vidite največje možnosti in priložnosti za večjo prepoznavnost tega žanra?
Sami se niti ne opredeljujemo žanrsko, če si imel v mislih področje hiphopa. Zdaj se malce distanciramo, saj nikomur ni v interesu, da se sploh predstavljamo kot izvajalci kateregakoli žanra, prav tako ne kot hiphop izvajalci. Poskušamo zgolj delati glasbo, ki pa je tako raznolika. Zanimajo nas jazz, elektronska glasba, funk … Sam se veliko raziskujem kot pevec in vokalist. Fantje v bandu se raziskujejo kot instrumentalisti, tako da smo se že na zadnji plošči Psiha odmaknili od hiphopa in se približali organskemu zvoku banda v živo (v live izvedbi).
Kakšno je za vas okolje glasbene industrije, predvsem hiphopa?
Hiphop je kul in velikokrat predstavlja ter je odraz nekomercialne, nepolitične in ne tako polakirane kulture. Je bolj glasba uličarjev, problematičnih ljudi, ukvarja se s problematiko droge, življenja na ulici. A je hkrati tudi poetičen in ga mnogi, kot zagotovo tudi jaz, povezujejo s poezijo.
Američani, ki so začetniki komercialnega hiphopa, imajo veliko ustvarjalcev, ki jim je uspelo na komercialnem nivoju, imajo dobro besedišče in so produkcijsko podkovani. So pa tudi manj znani in drugi bolj problematični liki v tem žanru. A se mi zdi, da je tako povsod in to ne velja le za to zvrst.
"Vedno sem pisal o stvareh, ki so moja resnica, moj pogled, moje ogledalo svetu in moje dojemanje sveta."
Hiphop mi je všeč, ker je pri njem poudarek na besedilih in je surov. Poskusi nastaviti ogledalo svetu, ni pa mi všeč, da je kdaj pomešan s primitivizmom in ima mogoče na trenutke malomaren, ošaben in celo prostaški pristop. A nekateri umetniki so pač tako odraščali, sam nisem, zato se s tem ne poistovetim.
Vedno sem pisal o stvareh, ki so moja resnica, moj pogled, moje ogledalo svetu in moje dojemanje sveta. Nekdo, ki je odraščal na ulici in preprodajal drogo, pa ima bolj surov pristop in se morda v javnosti kaže v malce drugačni luči, kot bi si tudi jaz želel. Morda si taki posamezniki s tem po nepotrebnem znižujejo svojo kredibilnost.
Kje ste iskali svoje vzornike, v tujini ali Sloveniji?
Oboje, poslušal sem veliko slovenskega in tujega hiphopa. In tudi druge glasbe, ne samo te zvrsti, veliko slovenskih in tujih glasbenikov, evropskih ter azijskih in afriških.
Svojo energijo in strast do glasbe zna zelo dobro izraziti na odru.
Sodelujete z mnogimi producenti. Kako ustvarjate svoje pesmi? Za kakšen proces gre pri vašem delu in ali se ta razlikuje vsakokrat znova?
Z vsakim producentom je drugače. Največ sem delal s Hugom, ki je mlad producent. Z njim sva delala v srednji šoli tako, da sva naredila beat in instrumental. Napišeš besedilo in posnameš. Druženje je bilo v prvem planu, zelo sproščeno, za "gušt", tako kot bi moralo biti.
Delal sem tudi z drugimi in z vsemi imam dobre izkušnje, a pri nekom izpade celoten pristop k delu bolj profesionalen, s svojimi sovrstniki pa se lahko počutiš bolj sproščeno. Če pride nek bolj znan producent, so tu spet neka pričakovanja in pritiski, ki se pojavijo po nepotrebnem kot del procesa. A se spopadeš tudi s tem.
Delali smo s samimi krasnimi ljudmi, tako da sem presrečen in ponosen. SunnySun, Vito Vičar, Marko Flamaceta (Flamie), Hugo Smeh (hyu) in Primož Velikonja so glavni ljudje, s katerimi sem delal.
"Ne bi si želel zares delati ali pa študirati ničesar drugega kot glasbo, igro ali pa nekaj, kar je povezano z ilustracijo. S tem se ukvarjam tudi v prostem času."
"Rad imam real, ne pa fake," omenjate v eni od svojih najprepoznavnejših pesmi (Kaktus). Kako pomembno je to danes v današnjem svetu in ali se boste še naprej dotikali tovrstnih vsebin (družbenokritičnih idr.)?
Bom videl, kaj bo prišlo od mene. Ne morem reči za naprej. Pisal sem, kar sem čutil.
Ste človek mnogih talentov, delujete na mnogo področjih. Zaključujete študij na AGRFT, zakaj ste se odločili svoje znanje razširiti tudi na tem področju? Ali gre za logično nadaljevanje igralske poti, ki je v vaši družini položena v zibelko?
Zgodilo se je zelo spontano. Šlo je za nekakšno smiselno sosledje, nisem pa tega načrtoval in to tudi rad delam. Ne bi si želel zares delati ali pa študirati ničesar drugega kot glasbo, igro ali pa nekaj, kar je povezano z ilustracijo. S tem se ukvarjam tudi v prostem času.
Vas bomo v prihodnosti torej lahko videli tudi na gledaliških in ne samo na glasbenih odrih?
Mogoče. Do zdaj sem sodeloval samo v eni igri v profesionalnem gledališču.
Kako pomembna pa se vam zdi vizualna podoba vaših videospotov? Zdi se, da ji pri svojem delu dajete velik pomen.
Pri videospotih je odvisno, s kom sodeluješ in kakšen imaš proračun ter koliko časa je na razpolago. Poskušam stremeti k temu, da so videospoti čim unikatnejši in zabavni. Da se z režiserjem naredi dobro idejo in da projekt ni sam sebi namen ter da ga je ustvarjati užitek. V smislu, kako lahko "slika nadgradi zvok" oziroma kako lahko nadgradimo avdioposnetek z vizualno vsebino.
Pred petimi leti ste sodelovali in režirali videospot danes največkrat predvajani in poslušani pevki v Sloveniji Nini Pušlar za pesem Za naju. Kako je prišlo do sodelovanja in kako je to potekalo?
Do sodelovanja je prišlo preko modne oblikovalke Nine Šušnjare, ki je dobra prijateljica Nine Pušlar. S Šušnjaro sva se pogovarjala in omenila je, da iščejo mlado ekipo za zasnovo novega videa. Rekel sem, da bi z veseljem sodeloval pri tem, in skupaj s kolegom Matejem Simčičem, s katerim sva že sodelovala pri enem videospotu, sva napisala scenarij. Jaz sem video režiral, on pa ga je snemal s svojo ekipo.
Bilo je zelo prijetno, snemali smo v nekem stanovanju v Šiški. Tudi Nina je bila sproščena in zadovoljna z izdelkom.
"Lahko grem peči pice, lahko pa posnamem videospot za vse glasbenike. Ne vem. Grem, kamor me nese življenje," pravi mladi ustvarjalec Vazz.
Ali lahko pričakujemo, da boste s kakšno izvajalko na glasbenem področju sodelovali v prihodnosti?
Ja, verjetno. Kot pravim, sem za to popolnoma odprt. Lahko grem peči pice, lahko pa posnamem videospot za vse glasbenike. Ne vem. Grem, kamor me nese življenje. Poskušam biti zelo prisoten in se ne preveč obremenjevati s prihodnostjo. Sploh v današnjem času. Če razmišljam, kaj bo jutri, pojutrišnjem in čez eno leto, to nima smisla. Sploh če ni v moji moči, da spremenim kaj za naprej. Baby steps (mali koraki, op. a.).
Vaš dedek Boris je pred kratkim prejel nagrado Frana Milčinskega - Ježka. Ste praznovali ob prejemu nagrade?
Nagrado sem proslavil tako, da sem se udeležil proslave oz. podelitve. Ponosen sem na Borisa. Sicer pa je to stvar, na katero nimam vpliva, kar se mene tiče.
Ali sicer spremljate delo dedka in vašega očeta?
Da, to je ena velika ljubezen. Ne vem, kako bi drugače lahko sprejel to, da je prejel nagrado, kot da sem ponosen in da sem prisoten zraven, če sem le lahko. Tudi Boris je zelo skromen.
O spremljanju dela dedka in očeta pove, da gre za veliko ljubezen. Na dedkovo Ježkovo nagrado je ponosen.
Kakšni so poleg vaših nastopov v živo in ustvarjanja še vaši načrti, želje in ideje za prihodnost?
Nimam popolnoma nobenih. Raje ne bi nič rekel, da se ne bom ugriznil v jezik, in tudi zares trenutno nimam nič v načrtu. Nimam kaj za izdati, ker smo trenutno v obdobju mirovanja, razen še teh nekaj koncertov.
Decembra smo nazaj in malo igramo po Sloveniji, naslednje leto pa se pripravlja nekaj bolj akustičnega.
Oglejte si še: