OCENA FILMA: Trije mušketirji

Verjetno ste že slišali za Porthosa, Athosa in Aramisa (Ray Stevenson, Matthew Macfadyen in Luke Evans) – tri elitne viteze iz zgodnjega 17. stoletja, zaprisežene služenju francoski monarhiji, ki jih je Alexander Dumas v svojem romanu svetu predstavil leta 1844. Na začetku najnovejše filmske različice, ki jo je režiral Paul W. S. Anderson, jih ugledamo v Benetkah, med poskusom pridobitve najbolj varovanega bogastva v Evropi – da Vincijevih načrtov za prvo letalo. Ko že premagajo vse pasti, pa jih, še preden nam uspe izgovoriti Lov za izgubljenim zakladom, prelisiči Milady de Winter (Milla Jovovich) – Athosova ljubica in trojna agentka, ki dela tako za angleškega vojvodo Buckinghamskega (Orlando Bloom) kot tudi za zlobnega kardinala Richelieua (Christoph Waltz), ki poskuša zrušiti kralja Ludvika. Razočaranje v Benetkah je tako veliko, da mušketirjem vzame voljo za nadaljnja junaštva, vse dokler po enem letu ne naletijo na d’Artagnana (Logan Lerman), ki se jim želi pridružiti. Srečanje z idealističnim mladeničem da mušketirjem, pa tudi scenarističnim nesmislom, nov zagon.

Ob še eni upodobitvi vsem dobro znane zgodbe bo marsikdo pomislil, da jo potrebujemo približno toliko, kot potrebujejo Tajci med monsunskim obdobjem dež. Kar ne pomeni, da nas je katera od približno dvajsetih igranih različic uspela pripraviti na to, čemur smo priča. Pravzaprav ni takšna težava v seznanjenosti z zgodbo kot v tem, če ste si v zadnjem desetletju ali dveh ogledali katerokoli hollywoodsko pustolovščino. Tokratni Mušketirji so namreč popolnoma neizvirna mešanica Piratov s Karibov, Mumije in Sherlocka Holmesa, brez trohice karizme, ki so jo prinašali Johnny Depp, Brendan Frasier in Robert Downey. Dodajte še neuporabljene posnetke iz fantazijskih pravljic, kot sta Zlati kompas in Zvezdni prah, akcijske vložke v slogu Nevidnega zla in ščepec Da Vincijeve šifre, pa boste dobili približek zmešnjave, ki nas sicer preseneti, vendar izključno v negativnem smislu.

V svoji izvedbi film še najbolj spominja na nek čisto drug žanr – na visokoproračunske pornografske ekstravagance. Primerjava je do industrije za odrasle že skoraj žaljiva, saj tako lesene igre, butastih dialogov in izumetničene podobe, ki privedejo do popolne neprepričljivosti izdelka, celo pri erotičnih filmih, zlepa ne boste našli. Pri slednjih je akcija, čeprav drugačne vrste, prav tako najbolj pomembna, vendar si upam trditi, da je za interesente tudi precej bolj zadovoljiva. Pri Mušketirjih pa nismo čisto prepričani, kater del filma je težje prebavljiv – "resni" ali akcijski? Slabi digitalni učinki pač ne pomagajo, čeprav verjamem, da v retro-futuristične leteče ladje, ki se v 17. stoletju visoko nad Londonom spopadajo z metalci plamenov, ni preprosto vnesti realizma.

Podobno velja za obupno napisane (in slabo odigrane) vloge. Karakterizacije ni, junaki niso junaški, zlobneži pa ne kaj dosti zlobni. Čeprav pride na vsakega mušketirja en negativec, vsi skupaj ne predstavljajo skoraj nobene grožnje. Christoph Waltz, ki je bil tako prepričljiv v vlogi nacističnega lovca na Žide v Tarantinovih Neslavnih barabah, ni tokrat nič bolj nevaren kot medvedek Pu. Če ne drugega, pa lahko negativce zaradi različnih slogov oblačenja med seboj vsaj ločimo, medtem ko so si mušketirji podobni kot jajce jajcu. Če dobro pomislim, je med njimi en res malenkost večji. Pojava zase je tudi kralj Ludvik, ki še najbolj spominja na modno ozaveščenega bratranca Willyja Wonke.

Od tovrstnih pustolovščin ne pričakujemo dokumentarnega realizma, pač pa zabavo, ki je ta čudaška mešanica različnih žanrov in vplivov preprosto ne ponuja. Niti en sam element v filmu ni avtentičen. V srednjeveški govor se prikradejo besede in stavki, ki bi jih pričakovali od ženske druščine v Seksu v mestu ("ta jopič je tako retro") ali pa od srednješolcev ("model"). Zgradbe so videti, kot da bi bile posnete v Minimundusu, brezhibni kostumi pa, kot da so pravkar sešiti in prvič uporabljeni. Da vznesene glasbene podlage, ki zveni kot delo dirigenta na poživilih, raje ne omenjam.

Rezultat je, da vseh 110 minut, kolikor to čudo traja, nenehno pričakujemo, kdaj bodo igralci prhnili v smeh in nam razložili, da gledamo neuspešne posnetke. Ali pa, da bo brezhibno naličena Milla Jovovich pogledala v kamero in nam zaupala, da se ceni. To se ne zgodi, tako da najmočnejši element Treh mušketirjev predstavljajo stezniki. Ti so na žalost edino, kar ostane do konca filma povezano.