OCENA FILMA: Kozmopolis

Ko so najnovejše delo Davida Cronenberga ugledale prve neusmiljene kritiške oči na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, ga je tako rekoč poplavilo morje najrazličnejših recenzij – tiste, ki so skorajda častile režiserjevo mojstrsko adaptacijo istoimenskega romana Dona DeLilla, pa tudi tiste, ki so v njem ugledale klišejski pogled na svet kapitalizma, na veliko platno naslikanega brez repa in glave.

In res; film za gledalca nedvomno pomeni izziv, pa naj bo to premlevanje sodobnega kapitalizma, finančne krize, morda narcisizma sodobnega posameznika ali pa prežvekovanje 108 minut filma, ki se zdijo nekako nedokončane.

Film pripoveduje zgodbo o dnevu življenja osemindvajsetletnega finančnega magnata Erica Packerja (Robert Pattinson), ki se kljub nevarnosti, na katero opozarjajo njegovi varnostniki, usede v veliko limuzino (ki morda bolj spominja na vesoljsko ladjo kot nekaj, kar se vozi po ulicah), odločen, da obišče brivca, h kateremu je najverjetneje hodil že v otroštvu. Ulice New Yorka ga zaradi predsednikovega obiska, protikapitalističnih izgredov in pogreba rap zvezdnika ukleščijo v po polžje premikajočo se gnečo. Kot kaže, po vrhu vsega neokusno bogatemu mladeniču nekdo streže po življenju …

Glavnina filma se odvija kar v limuzini – Erica tam obišče zdravnik (na zato, ker bi bil mladenič bolan, ampak ker tako hoče), eden po eden pa tudi nekaj njegovih svetovalcev. Z vsakim od njih se protagonist zaplete v pogovor, v katerem ne liki ne gledalec ne dobijo odgovorov – gre le za nekakšno diskusijo o resničnosti sveta, v katerem krono nosi kapital, in vizionarski pogled na prihodnost. Obenem se zdi, da svetovalci v Ericovem svetu predstavljajo tisto, kar v svetu navadnega smrtnika predstavljajo prijatelji.

Eden od protagonistovih najbližjih prijateljev je limuzina, velikansko vozilo, ki je hkrati njegov ščit – v njej ima nad vsem nadzor, obenem pa je varen pred kaosom, ki se dogaja na ulicah. Tako kot je Cronenberg z razpadajoče-gnijočim stanovanjem, v katerem se na koncu znajde glavni junak, slikovito orisal propadajočo družbo tam zunaj, limuzina prepričljivo deluje kot protagonistov klavstrofobični mehurček.

V njej je izoliran: kot posameznik brez prave službe, brez pravih medčloveških odnosov in kot sodobni kapitalistični krvoses z zunanjim svetom nima nič skupnega. Navsezadnje živi v družbi, ki jo navdaja kultura narcisizma – pogled, za katerega je samoizpolnitev glavna vrednota v življenju, ki podpira malo dolžnosti do drugih. Zahteve, ki so zunaj lastnih aspiracij, niso pomembne. V svetu, ki ne vsiljuje nobenih standardov, lahko posameznik stremi k individualnosti in k doseganju svojih ciljev z občutkom neovirane moči. Cilj opravičuje sredstva, v skrajnih primerih je celo pogled na sočloveka popolnoma instrumentaliziran. V skladu s tovrstnimi načeli ravna tudi Eric sam. Navsezadnje se zdi, da celo njegova mlada žena (Sarah Gadon) zaradi bogastva svoje družine pomeni rešilno bilko ob morebitnem propadu protagonistovega kraljestva. V njunem odnosu ni čustev, dobivata se le v času prehranjevanja, seks je nekaj, kar se zdi daleč stran. Seks je nekaj, kar Eric dobi drugje, celo med rektalnim pregledom, ki ga opravi zdravnik.

Eric Packer ima lahko vse, kar mu ponuja denar, hkrati pa se zaveda, da je postal prazna lupina, ki se skriva za temnimi očali in hladno držo. Pa je to dovolj? Izolacija postane monotona, otopelost daje občutek mučno dolgočasne nesmrtnosti – življenje potrebuje čustva, bolečino oziroma vse tisto, česar Eric nima. Vse, kar čuti, je to, da mora nekaj začutiti. Pa je to sploh še mogoče? Kako to doseči? Vprašanje, ki si ga je zastavljal že Ameriški psiho.

Na tem mestu se je skorajda nemogoče izogniti nekaj besedam o glavnemu igralcu. Konec koncev je Pattinsonu treba priznati, da je s Kozmopolisom izvedel precej premišljeno, pametno potezo za dobro svoje "postsomrakovske" kariere. Hkrati se zdi, da mu je s svojo ledeno zunanjostjo in pomanjkanjem vsakdanjih čustev uspelo uresničiti tisto, kar Eric predstavlja.

Kozmopolis je pripoved o sodobnosti, denarju in moči oziroma o njihovem vplivu na družbeni in osebni propad. Kljub temu da film skozi svojo zgodbo in dialoge gledalcu nedvomno da misliti, se mestoma ti zdijo klišejski in že slišani. Še več, zdi se, da bi lahko kateregakoli od dialogov iz filma izrezali, pa na vso pripoved to ne bi imelo vpliva. Na drugi strani film vključuje nekaj izjemno zabavnih in hkrati bizarnih trenutkov, ki dodajo nekaj več. Morilec s pitami? Zanimiv pogled na terorizem kot svojevrsten umetniški izraz …

Po mišmašu bolj ali manj zanimivih prizorov in dialogov se ob sklepni špici gledalec sprašuje, ali so se mu ob ogledu (v primerjavi z drugimi filmi) sploh zbudila kakšna čustva. Je ob filmu kaj začutil ali je ostal preprosto hladen? Po eni strani je to za film lahko slab znak, po drugi pa lahko pomanjkanje kakršnihkoli čustev v filmu, hladnost medčloveških odnosov in praznina, ki jih v nas pusti nedorečenost dialogov in filma samega dojemamo kot simbol za praznino sodobne družbe, praznino protagonistovega življenja. Odločitev je gledalčeva …