OCENA FILMA: Jekleni mož

Lansko poletje so oboževalci Nolanovega Batmana končno dočakali epilog trilogije, s katero je filmski ustvarjalec dobrega starega stripovskega junaka popeljal drugam – v svoj temačni svet, v katerem se glavni junaki – še posebno Batman – spopadajo s krizo identitete, v svet, kjer junake tako stimulira kot zavira spomin na preteklost, ta pa je hkrati tudi vir njihovih upov, strahov, ljubezni in sovraštva. Še preden pa je Christopher Nolan to poglavje zaključil, je spet obkrožila novica, da se bo v prihodnosti kot producent in soustvarjalec zgodbe lotil še enega legendarnega junaka, jeklenega moža Supermana.

Nolan je v svet pop kulture vnesel prepričanje, da je treba dobre stare klasične superjunake prilagoditi 21. stoletju, jih razčleniti, na novo sestaviti in utemeljiti njihove motive, ki izhajajo tako iz sveta okoli njih kot tudi iz globin njihovih precej temačnih duš. To pomeni, da dandanes za idealiziranega junaka, kot je bil leta 1978 Superman Richarda Donnerja, preprosto ni več prostora, prav tako pa se lahko proti filmu samemu zaroti nostalgično spogledovanje s preteklostjo, kot smo ga leta 2006 videli v Superman se vrača Bryana Singerja.

Nolan je torej s pomočjo scenarista Davida S. Goyerja Supermana postavil v utemeljeno realnost, režiser Zack Snyder pa je junaku vdihnil tisto, kar je od Supermana pričakovati – nastal je vizualno bogat filmski spektakel, ki svojo grandioznost napove že s svojimi prvimi dvajsetimi minutami filma. V njih gledalec odpotuje na Kripton, kjer ga zasujejo detajlne in impresivne podobe temačnega starega planeta, ki mu grozi tako državljanska vojna kot ekološka katastrofa, podobe letečih zmajev, bojnih ladij in najrazličnejših dosežkov izjemno inteligentne nezemeljske rase.

Ko gledalec izve, zakaj je bil Kal-El poslan na Zemljo, se tja preseli tudi film, ki ob glavni pripovedi sem in tja pokuka v preteklost Clarka Kenta – dečka, ki se mora priučiti brzdanja svojih nezemeljskih sposobnosti, dečka, ki čuti, da bi rad pomagal, pa ne sme razkriti svojih moči, dečka, ki bi se rad maščeval zlobnim malim fantičem, a mu lekcije krušnega očeta Jonathana Kenta (Kevin Costner) tega ne dovoljujejo.

Tudi ko odraste, mlademu Kentu ni veliko lažje – rad bi spoznal svoj izvor, rad bi izvedel, zakaj je bil poslan na Zemljo in kaj pravzaprav je njegovo poslanstvo. Ravno zato je moral mladi britanski igralec Henry Cavill svoj lik upodobiti na precej drugačen način, kot je to nekoč storil Christopher Reeve. Današnji Superman je negotov in kompleksen – čeprav si želi, ga je ljudem nevarnih situacijah strah pomagati, saj bi ti lahko opazili njegove moči. Ta zgodba ne govori več kontrastu Clark Kent/Superman, temveč Kriptonec/Zemljan, o otroku dveh različnih svetov.

Cavill je svojemu Supermanu nadel nekaj zanimivih obrazov, pa naj bo to jeza, ki jo mora zadrževati v sebi, ali navdušenje nad obvladovanjem svojih letalskih sposobnosti, kljub temu pa njegov šarm ostaja nekoliko neizrazit. In morda ravno zaradi tega tudi odnos med Supermanom in Lois Lane (Amy Adams), ki je sicer močna, zagnana pa tudi sočutna sodobna ženska, ki v resnici ne potrebuje moškega, ostaja precej zadržan – ima pa dovolj primeren zaključek, da napoveduje nadaljevanje.

In če kolaž prve polovice filmskih podob sestavljajo koščki Clarkovega življenja, njegovi strahovi, upanje, trening močne volje in ukvarjanja z moralnimi vprašanji, se drugi del sprevrže v gromozansko (predolgo) znanstvenofantastično akcijo, s podirajočimi se stavbami (in najverjetneje tudi ogromnim številom civilnih žrtev), razstavo nezemeljske tehnologije in seveda morjem najrazličnejših sodobnih posebnih učinkov. Film, ki je sicer povsem zadovoljiv znanstvenofantastični spektakel – sicer temačnejši, kot je od Supermana pričakovati – pa bi za večji učinek in prepričljivost potreboval še nekoliko več globine.

Jekleni mož je film, v katerem Superman še ni začel s svojim tradicionalnim reševanjem ljudi, je film, v katerem mora najprej razrešiti svoje dileme oziroma zgraditi svojo identiteto – je Supermanova predzgodba oblikovana po pričakovanih filmskih smernicah 21. stoletja. Je predzgodba, ki morda napoveduje še eno superfranšizo.

Napovednik filma: