OCENA FILMA: Izgubiti razum

Fernando Tielve, ki smo ga na Liffu spoznali pred štirimi leti v filmu Razmetane postelje, se tokrat ne izgublja po alternativnih žurerskih prizoriščih v Londonu, temveč v Berlinu. V želji, da bi prebolel razhod s fantom, ki je raje ostal doma v Madridu, se zateče k berlinskim žurerjem, ki ne poznajo predaha, niti zadržkov pri jemanju substanc, ki jih ponujajo klubska stranišča. A droge v filmu nimajo naloge moraliziranja, ampak pri zapletu odigrajo ključno vlogo pri zavajanju gledalca.

Sprva brezskrbno tavanje po Berlinu v režiji Stefana Westerwelleja in Patricka Schuckmanna postaja vedno bolj srhljivo, ko se v zgodbo začnejo vmešavati svojci izgubljenega Grka Dimitirja in usodni Marko Mandić, ki v vlogi Viktorja, ki je v Berlinu nelegalno živeči (morda) Ukrajinec, rad zapeljuje mlade turiste. Mandićeva telesnost je kot ustvarjena za film, kjer se liki sporazumevajo predvsem s plesom, njegov prevladujoči pogled, ki je v filmu istočasno zapeljiv in strašljiv, pa nas skozi celoten potek filma pušča v dvomih.

Mandićeva nedorečenost se izkaže za najmočnejši magnet filma, ki namesto klasičnega psihološkega stopnjevanja uporablja nepredvidljive preskoke, ki jih gledalec lahko pripiše z drogo pogojenim dogodivščinam, ter kompleksnost likov, ki ne držijo besede in prirejajo resnico tako dobro, da na koncu verjamejo sami sebi.

Izgubiti razum tako predstavlja nočno moro vsakega vsaj rahlo paranoičnega popotnika, ki v ekstazi obljube po novih priložnostih, ki jih ponuja obiskana destinacija, pozabi na vse, kar ga sicer ohranja pri življenju, tudi osnovno pravilo, da ne zaupaj tujcem, še posebej ne tistim, ki te ob srečanju brez opozorila vržejo v reko.

Napetost filma morda nekoliko hromi izbira glasbe, ki se bolj kot na psiho junakov osredotoča na okolico. Neskončni plesni ritmi, ki so včasih tako tihi, da se zdi, kot da prihajajo iz notranjosti junakov, morda res gledalce skušajo zavesti in preusmeriti na idejo, da gledamo filmsko moralko o drogah, vendar ti na koncu prav zaradi svojega skrivnostnega izvora omogočajo prehode med realnostjo in sanjami, med tem, kar si želimo, da bi bilo res, in tem, kar se je zares zgodilo.

Izgubiti razum tako morda zamudi priložnost, da bi postal pravi psihološki triler, ne zamudi pa priložnosti, da bi izkoristil vse adute Marka Mandića.