OCENA FILMA: Atlas oblakov

Zdi se, da Atlas oblakov ni film, ki bi ga lahko žanrsko umestili in popredalčkali, obenem pa je dokaz, da dandanes filmska industrija še vedno pozna skoraj pretirano ambiciozne režiserje, domišljijo in unikatnost – pa čeprav si film kot končni izdelek morda ne zasluži vseh zvezdic, ki so mu na razpolago.

Gre za najdražji neodvisni film do zdaj – po knjižni uspešnici Davida Mitchella so ga s skupnimi močmi priredili Andy in Lana Wachovski ter Tom Tykwer. V dveh urah in dvainpetdesetih minutah gledalec spremlja šest različnih zgodb, ki se dogajajo na različnih koncih sveta, v različnih časovnih obdobjih: na sredini 19. stoletja, v zgodnjih 30. letih 20. stoletja, v sredini 70. let, leta 2012, v prihodnosti in nazadnje tudi še dlje v postapokaliptični prihodnosti. Vsaka od teh zgodb pripoveduje o različnih likih, katerih življenja in izkušnje v obliki glasbe, filma ali pisane besede odmevajo tako v preteklost kot prihodnost in ob enem oblikujejo življenja ter usodo drugih. Z napredovanjem vsake od zgodb se kristalizira glavno sporočilo filma: življenje ne pripada samo nam, naše vezi z drugimi – ne glede na to, ali se jih zavedamo ali ne – pa so veliko bolj pomembne in dragocene, kot si sploh lahko zamišljamo.

Medtem ko si zgodbe v romanu sledijo v kronološkem zaporedju, pa so jih režiserji v filmu razrezali, premetali in pomešali – če se morda sprva zdi, da bo rdeči niti filma težko slediti, se na koncu izkaže nasprotno. Vrhunska montaža gledalca ne zmede, obenem pa poskrbi tudi za to, da tri ure filma niso le zdolgočaseno triurno sedenje pred velikim platnom.

Vsaki od zgodb bi obenem lahko pripisali svoj žanr: mišmaša gibajočih slik tako poskrbi za elemente romantike, drame, spektakla, znanstvene fantastike, srhljivke in seveda tudi (ne vedno najboljše) komedije. Režiserji so si zgodbe razdelili: brat in sestra Wachovski sta se lotila pripovedi iz 19. stoletja, v svoje sfere Matrice odpotovala z vznemirljivim potovanjem v distopično prihodnost, kjer kakopak vlada potrošništvo, to pa hkrati narekuje tudi produkcijo kloniranih delavcev. To sta nadgradila še s pogledom v daljno postapokaliptično prihodnost, ko so na Zemlji ostali le še tisti, ki niso imeli možnosti za pobeg na drug planet.

Tako njune kot Tykwerjeve segmente zaznamujejo isti igralci, ki so prevzeli več vlog – z njimi preskakujejo celo med spoli in rasami. Halle Berry je med drugim recimo prevzela vlogo judovske aristokratinje in ostarelega Korejca, medtem ko se je korejska igralka Doona Bae prelevila v belo bogatašinjo iz 19. stoletja, Hugh Grant v krvoločnega kanibala, James D'Arcy in Jim Sturgess v Korejca prihodnosti, Hugo Weaving pa se je za nekaj trenutkov prelevil v možato medicinsko sestro.

Čeprav se lahko marsikomu medrasno in medspolno preskakovanje vlog, ki je priskrbelo nekaj odlične, nekaj povprečne in nekaj slabe igre, zdi moteče, pa se obenem zdi, da pripomore k občutku povezanosti zgodb. Še več, s tem, da se režiserji požvižgajo na rasne in spolne omejitve, poudarijo bistvo filma: v osnovi smo vsi enaki. Pa tudi če je zamaskirani igralec v vlogi pripadnika druge rase v resnici videti kot Nezemljan …

Čeprav je Atlas oblakov izredno ambiciozen film, ki v sebi združuje inovativnost in smisel za podiranje filmskih konvencij, pa se zdi, da po ogledu gledalec ostane nekako prazen. Najverjetneje razlog za to tiči ravno v fuziji različnih žanrov, zgodb in osebnosti, ki mu prepreči, da bi se na nekaj resnično osredotočil. Čeprav ga ne bo posebej pretresel ali v njem zanetil tisto posebno iskro, ki jo dela sedme umetnosti sicer lahko, pa gre nedvomno za filmski izdelek, ki si zasluži, da si ga vsakdo ogleda na velikem platnu.