Norah Jones

TIP: Precej drugačna Norah potuje po starih poteh vročičnega ameriškega juga.

Norah Jones je bila tista, ki je leta 2002 ponovno oživila komercialni easy-jazz soul pop. Na izvrstnem albumu Come Away With Me je predstavila ultimativno kombinacijo čiste estetike, virtuoznega igranja, rahlih jazzy rollingov, prvinskih soul vzgibov, čistega retro pristopa in briljantne pop logike. Kljub vsemu pa je strahovit uspeh njenega prvenca eno največjih presenečenj tega desetletja. Come Away With Me je namreč eden najbolje prodajanih prvencev vseh časov. Norah pa je postala velikanska pop zvezda, čeravno njena glasba ni imela niti malo zveze s takratno pop brozgo.

Leta 2004 je Norah objavila svoj drugi album Feels Like Home, ki je sicer imel podobne odlike kot prvenec, vendar na njem - z izjemo nekaterih detajlov - ni bilo slišati nič pretresljivo novega oziroma drugačnega. Album je bil sicer relativno uspešen, vendar je kmalu postalo jasno, da še enega podobnega albuma tudi njeni najbolj zvesti oboževalci ne bodo prenesli. Verjetno je tudi zato tako dolgo trajalo, da je Norah objavila nov album.

In Not Too Late, ki sicer uradno izide 26. januarja, je bistveno drugačna plošča. Norah je na njej sicer ohranja vse izvedbene odlike, ki so krasila njena prejšnja alubma, kot tudi tisto prefinjeno, njej lastno senzualnost. Tudi same skladbe na novem albumu so še vedno narejene v tistem njenem omamnem easy listening slogu, a vendar so v osnovi zares drugačne. Norah se je na Not Too Late na nek način znebila tiste eklektičnosti. Njene nove pesmi zvenijo nekako bolj življenjsko, še bolj toplo in (v pozitivnem pomenu) vsakdanje.

Že ob prvem poslušanju boste opazili, da v večini skladb klavir ali stare klaviature niso več ospredju. Norah je čudovit zven teh instrumentov zelo prefinjeno vtkala v rahlo bogatejše orkestracije, v katerih je vodilni instrument navadno kitara.

Norah se je pri orkestraciji svojih skladb tokrat zazrla daleč nazaj - točneje tja nekam v Memphis in v tisti tamkajšnji prvinski (poulični) soul, ki ga rado zanese tudi v blues, country ali jazz. Poleg najrazličnejših kitar (električnih, slide, akustičnih…) pa sta v tej glasbi, ki jo igrajo tako na pogrebih kot v barih in na največjih paradah, zelo pogosto v ospredju tudi trombon (in še kakšno trobilo) ter kontrabas. Norah je v nekaterih skladbah uporabila tako instrumente kot tudi sam zven te glasbe, kar daje njeni glasbi neko povsem drugačno zasanjanost in predvsem soparno vročičnost, kakršne pri njej še nismo slišali. In na tej točki se je Norah - ne toliko slogovno kot pa predvsem izrazno - zelo približala kakšnemu Tomu Waitsu ali na drugi strani Randyju Newmanu.

V nekaterih drugih skladbah pa se je Norah na novem albumu zazrla tudi v tisti izvorni, sila emocionalni country, kakršnega si današnji tovrstni izvajalci sploh ne upajo več igrati. Seveda je na Not Too Late tudi nekaj zanjo značilnih klavirsko-vokalnih recitalov.

Vsekakor je Not Too Late zelo drzna plošča. Od multi-platinaste zvezde, kot je Norah Jones, bi bilo pričakovati (bolje rečeno, drugi so pričakovali), da se bo s to, zanjo ključno ploščo obrnila bolj k popu. Norah pa se je drzno vrnila daleč nazaj v tradicijo in strast juga ZDA, da bi s tem ustvarila nekaj povsem aktualnega, brezčasnega in seveda tudi kakovostnega. Not Too Late je brez vsakega dvoma še ena izvrstna easy-listening plošča, v kateri je Norah tudi v precej drugačnih zvočnih okoljih še vedno enkratno sexy, zapeljiva, prefinjena in magična. Kaj več praktično niste mogli niti pričakovati, kaj šele dobiti.