Neomi

Prvenec družinske zasedbe Neomi je zagotovo eno od prijetnejših presenečenj lanskega leta. Čeprav bi težko govorili v presežnikih, saj gre za relativno preprost in preverjen koncept, je kombinacija skrajno umirjenega vokala Saše Vipotnik in sproščene spremljave zelo dobrodošla. Morda so nas izmučile razne bitke talentov, v katerih pevci na vse pretege vreščijo in preizkušajo meje svojih vokalnih razponov, morda smo malce utrujeni od pevk, ki polnijo radijske valove, a tu in tam se prileže tudi kakšna slovenska različica Norah Jones, kar Vipotnikova namreč je.

Blagoglasje in ubrane melodije na albumu sicer vsake toliko časa zmoti kakšen neroden, banalen verz (Naj vdihne dan, ona pa slepo obrača ušesa stran), ki pa jih Vipotnikovi večinoma uspe zapakirati v znosno simpatične spodrsljaje. Večinoma. Albumu namreč lahko resno očitamo sladkobnost oziroma hojo po meji med simpatičnim in komaj prebavljivim "sladkoboljem", a ker smo pri nas vajeni marsičesa hujšega, bomo Neomi tukaj pogledali čez prste. Morda je to toliko lažje, ker prevladujejo besedila v drugi in tretji osebi ednine, zaradi česar se med pevko in besedilom ustvari vsaj nekaj distance.

Na prvencu zasedba Neomi tako prisega na čist vokal, umirjene, a kakovostne instrumentale, ki tudi v bolj kitarskih skladbah, kot je Opica, ostanejo zasanjani. Morda pri pristopu še najbolj spominjajo na še en "družinski" ansambel, ki je lani izdal svoj prvenec, Papir, a je končni rezultat pri Neomi vendarle bolj poslušljiv.

"Želim si le en objem, en dotik in en topel čaj. In želim si le, da mi prebereš otroško pravljico." No, če smo preživeli in na vrh slovenskega mainstreama postavili Jana Plestenjaka, potem tudi z Neomi ne bi smeli imeti težav.