Sreda, 19. 12. 2007, 15.28
7 let, 1 mesec
Mika
TIP: Hudo instantni pop, ki komaj zdrži od danes do jutri.
Velika Britanija je bila desetletja (in morda je tudi še danes) sinonim za glasbeno kakovost in tudi sinonim za napredno,vodilno in pomembno na glasbeni sceni. Istočasno pa je bila ravno otoška publika tista, ki je z navdušenjem požrla največ kiča, cenenega zabavnjaštva in pocukranega popevkarstva, ki je bilo na meji plehkih "terasa bendov". Preprosto rečeno, Britanci so bili vedno pičeni na lepe mlade fantiče, ki so peli visoko in se obnašali, kot da so vse življenje prebili nekje v slabem kabaretu. No, nekateri izvajalci, ki so se šli pavovski nastop, prisegali na kičasto kostumografijo ter uživali ob prenapihnjenih orkestracijah in bombastičnih ter strupeno sladkih zvokih in besedah, pa so bili tudi vrhunski. Morda najboljša v tem sta bila Elton John ter Freddie Mercury, iz tistih časov (sedemdesetih) pa se velja spomniti tudi nenadkriljivega Barryja Manilowa. Morda zadnja, ki sta s pompom in patosom podrla Angležinje in Angleže pa sta bila Robbie Williams ter James Blunt. No, sedaj sta že "predzadnja", nedolgo nazaj se je namreč na sceno prebil vsemogočni Mika, simpatičen mladenič z odličnim glasom, ki lahko odpoje praktično karkoli, še posebej pa so mu pri srcu uničujoče visoki registri ter slog petja, ki ga je gojil Mercury, ko je bil na najhujšem ego tripu. Mikov kvazi-queenovski hit-single Grace Kelly je v trenutku osvojil Otok.
Vendar Mika ima "majhno" napako, po kateri se drastično razlikuje od zgoraj naštetih velikih izvajalcev. Ta napaka se imenuje kronično pomanjkanje izvirnosti. Fantič je namreč pokradel vse mogoče in nemogoče izvajalce - Queen na veliko, pa Frankie Goes To Hollywood, Sugababes, Scissor Sisters, Bronski Beat, vse ostale zgoraj naštete, Cutting Crew in še in še bi se dalo naštevati… Vse te njihove trike, fraze, finte in melodije pa je "oplemenitil" z afektirano izvedbo in dostikrat mjavkajočimi in cvilečimi vložki. Na drugi strani pa je vse to zavil v sila moderen pop zvok, ki pa je hkrati tudi ravno prav nostalgičen, ter tudi v zares spektakularno produkcijo, ki je čisti state-of-the-art. Mika tako v kakšni skladbi zazveni kot povsem resen in aktualen pop izvajalec, takoj nato pa z naslednjima dvema, tremi skladbami, ki so na ravni najbolj cenenega zabavnjaštva, vse pokvari.
Life in Cartoon Motion je eden tistih najhujših instant pop izdelkov, za katere se je nekaj časa zdelo, da jih (na srečo vseh) ne bodo več delali, ali pa da vsaj ne bodo več prišli ravno v center popularnosti. Ampak založbe so v krizi in razni izvajalci tipa Mika jim pridejo še kako prav. Škoda je, ker je Mika, ki je tudi sam produciral album, zelo talentiran izvajalec. Žal pa je na tej plošči predstavil najbolj "žvečilni gumi" skladbe, ki jih tudi izvrstna produkcija ne reši. Po nekaj ugrizih v te pesmi, le-te namreč izgubijo vsak okus in vonj.