Matevž Luzar: Kam se lahko usede Milena Zupančič? K Poldetu Bibiču, seveda!

"Mislim, da gre za precej klasično zgodbo nekoga, ki misli, da je poglavje že končano, potem pa ugotovi, da za življenje nikoli ni prepozno. To je glavna tema filma: nikoli ni prepozno, pa če si star 20 ali 70 let. Vsi imamo možnost, da odkrivamo nove stvari, moramo pa iti čez edino prepreko – sebe."

Srečen za umret, celovečerni prvenec mladega režiserja in scenarista Matevža Luzarja, je na lanskem Festivalu slovenskega filma nanizal zajetno število nagrad: vesne za najboljši scenarij, fotografijo, scenografijo, kostumografijo, ton, pa tudi nagrado občinstva za najboljši film.

Film pripoveduje o upokojenemu učitelju glasbe Ivanu (Evgen Car) – ta je prepričan, da je njegovo življenje postalo sivo, dolgočasno in da lahko čaka le še na konec. Preseli se v dom starejših občanov, kjer namerava početi prav to, a mu tam pot prekriža radoživa upokojenka Melita (Milena Zupančič), ki ga popelje v svet računalnikov, radosti, sveže ljubezni in na novo odkritega veselja.

Medgeneracijsko sodelovanje je nujno Ukvarjanje s starostjo nadobudnemu scenaristu in režiserju ni tuje – neformalno trilogijo starosti je začel že kot avtor kratkih filmov na Akademiji. "Je pa res, da je tema starosti v današnji hitri družbi, preplavljeni z mediji o lepoti, postala tudi nekakšna tabutema. Mislim, da to ni prav. Hkrati gre za zgodbe, ki so se me dotaknile, zdelo se mi je, da se tu skriva nekaj, kar hočem povedati. Zelo mi je bilo tudi v zadovoljstvo, da sem lahko delal s starejšo generacijo igralcev, ki jih v že dolgo nismo videli. Gre za medgeneracijsko sodelovanje, ki me zanima, in mislim, da je v tej družbi nujno."

Pri Luzarju in njegovi igralski zasedbi pa ne gre le za medgeneracijsko sodelovanje – s Carjem, s katerim goji veliko mero medsebojnega zaupanja, je sodeloval že pri svojemu kratkemu filmu Vučko, obenem pa se je s filmom Srečen za umret poklonil zgodovini slovenskega filma. V njegovem celovečercu je svoje zadnje, pa čeprav kratke minute na velikem platnu doživel pokojni Polde Bibič – in ker je glavna ženska vloga pripadla Mileni Zupančič, je Matevž to priložnost izrabil za spomin na njuno skupno filmsko preteklost. "Le kam se lahko Milena usede, ko je jezna na Evgena? Samo k Poldetu Bibiču, seveda. Povezave, ki izhajajo iz filmske zgodovine, me zelo zanimajo. So skriti 'cukrčki' filma."

Najboljši lik moraš ubiti Kot pravi Luzar, je Srečen za umret pravzaprav študija določenega lika in kljub njegovi starosti pravzaprav zgodba o odraščanju, ki jo gledalec na nek način spremlja skozi oči njenega protagonista. "Želel sem narediti film, ki bo gledal iz pozicije enega lika in spremljati spremembo v njegovem karakterju." Hkrati Matevž tudi poudarja, da režiser oziroma scenarist med ustvarjanjem ne sme izgubiti svoje rdeče niti, da ne sme zaplavati kdo ve kam in da mora obdržati koncentracijo. Kljub temu pa je, kot pravi, ključnega pomena tudi njegova neusmiljenost. Neusmiljenost do svojih likov, pa naj bodo še tako prikupni. "Velikokrat se zgodi, da se v kakšen lik zaljubiš in ga nočeš spreminjati – nenapisano pravilo je, da moraš najboljši lik na nek način ubiti. Moraš ga postavljati na preizkušnjo. Neusmiljen pa moraš biti tudi v montaži. Na koncu je pomemben samo film kot celota in ne en vrhunski prizor. Iz filma moraš izključiti najboljši in najslabši prizor. Scenarij in film morata biti kompaktna."

Da je film tak, kot je, se lahko, kot pravi sam, zahvali svoji celotni filmski ekipi. "Zaradi ljudi, ki so pri filmu sodelovali in nadgrajevali moje ideje, je film boljši," pravi režiser in poudarja, da je pri vsakem filmu spoznal ljudi, s katerimi še želi sodelovati. Tokrat recimo ceni pomoč skladatelja Draga Ivanuše. "On je bil v montaži poleg montažerja Miloša Kaluska eden najtesnejših sogovornikov. Ne samo o glasbi, temveč tudi o samem filmu. Drago je vrhunski skladatelj, z njegovo glasbeno podobo je film ogromno pridobil."

"Film je danes moja ljubezenska afera" Svoje otroštvo je leta 1981 rojeni Matevž preživel obdan z najrazličnejšimi filmskimi deli – požiral je tisto, kar mu ponujajo, takrat še nezavedno je vsrkaval metode največjih avtorjev sedme umetnosti. Njegov prvi spomin na film, ki ga je zaznamoval, je Jacques Tati – in čeprav v srednji šoli sprva še ni pomislil na to, da bi bil, ko 'bo velik', tudi sam režiser, si je sposodil očetovo VHS-kamero in posnel svoj prvi kratki film. "Ta film je potem na festivalu amaterskega filma prejel dober odziv – začel sem razmišljati, da je to mogoče medij, v katerem bi lahko delal. To je postal cilj. Film je danes moja ljubezenska afera."

In tako kot se za klasično formulo boy-meets-girl spodobi, je tudi Matevževa ljubezenska afera naletela na ovire – želel si je na AGRFT, a mu je trikrat spodletelo. Ker je hotel izpopolniti znanje s področja psihologije, sociologije in filozofije, se je vpisal na teologijo. "V tem času sem se začel tudi intenzivneje izobraževati in delati scenarije, hodil sem na delavnice in mislim, da filmov, ki sem jih naredil po sprejetju na Akademijo, ne bi mogel posneti, če ne bi imel te izkušnje. Bolje je, da sem na Akademijo prišel starejši, da sem lahko pri ustvarjanju črpal iz dobljenega znanja. Tri leta teološke so me nedvomno zaznamovala. Naučil sem se razmišljati."

Med ustvarjanjem se želi igrati in raziskovati Akademijo je končal leta 2009, še vedno pa se na nostalgičen način spominja časov šolanja – pa to ne zaradi nebrzdanega najstniškega norenja, temveč zaradi količine prostega časa, ki mu je dovoljevala, da je gledanju filmov posvetil cele dneve. "Vzel sem si lahko cel dan, gledal filme, jih analiziral, ugotavljal, zakaj določene stvari funkcionirajo. Dandanes za to ni več toliko časa – si pa vzamem enkrat na leto en mesec in delam samo to. Mislim, da bi to moral početi vsak, ki si želi snemati filme."

Mladi režiser bi za svojega mentorja z veseljem vzel enega od režiserjev, kot so Francis Ford Coppola, Martin Scorsese ali France Štiglic, na svoj način pa občuduje tudi Wesa Andersona, še posebej po njegovem zadnjem filmu Kraljestvo vzhajajoče lune. "Njegovo kariero spremljam že od samega začetka – zmeraj se mi je zdelo, da pri posameznem filmu kakšne stvari ni so izpadle tako, kot si je predstavljal, v tem filmu sem pa prvič začutil, da se mu je vse lepo zložilo. On se zna pri ustvarjanju filma igrati in raziskovati – to me navdušuje, tudi sam hočem to početi."

"Z več znanja in več izkušenj bom vsako stvar naredil bolje" In če si je Matevž s svojim prvim celovečercem prislužil zajeten paketek vesen, njegov življenjepis vsebuje še precejšnje število nagrad, ki so mu jih prinesli njegovi kratki filmi – med drugim je bil za film Vučko nominiran tudi za študentskega oskarja. Kljub temu, kot pravi, še ni prišel do točke, ko bi si rekel "Res sem presneto dober". "Nagrade pozabljam in se nanje spomnim, ko brskam po internetu. Z vsakim filmom se učiš na novo, začneš s praznim papirjem scenarija in pri prvem snemalnem dnevu. V trenutku, ko si nek ustvarjalec reče, da je dober, je končal kariero, saj se ne more razvijati naprej. Sem zelo kritičen do svojega dela, o njem veliko razmišljam. Vedno moraš težiti k boljšemu. Z več znanja in več izkušenj bom vsako stvar naredil bolje."

Kljub svoji avtorefleksiji pa Luzar tudi poudarja, da je pri ustvarjanju in tudi v samem življenju treba razumeti, da posameznik določene odločitve sprejme v skladu s stanjem, v katerem se v tistem trenutku nahaja, in da ravno zaradi tega odločitev ne smemo obžalovati. "Ko v življenju sprejemaš odločitve, moraš upoštevati to, da si imel v tistem danem trenutku na razpolago določene informacije, določeno znanje in si se glede na to najbolje odločil. Ne očitam si tega, kaj bi bilo, če bi kaj naredil drugače. Zdaj je to nepomembno. Pomembno je to, da nek film nagovarja gledalca in da nekaj od njega odnese."

"Mislim, da tehnologija ne sme biti religija, temveč orodje" Posebno mesto v Matevževem življenju zavzema tudi sodobna tehnologija: ne samo, da se je kot soustanovitelj podpisal pod start-up podjetje OustMe, ki je v virtualnem svetu razvilo geolokacijsko igro zemljo krast – s tem se zaradi filma ne ukvarja več –, temveč poudarja tudi, kako pomembna sodobna tehnologija pravzaprav je. "Mislim, da tehnologija ne sme biti religija, temveč orodje. Apple recimo stvari dela tako, da mi ni treba razmišljati o računalniku. Ta dela, jaz pa lahko ustvarjam. Doma nimam kamere, nimam fotoaparata, vse to lahko opravlja moj telefon. Sem pa 'fan' vseh novih stvari, ki prihajajo, rad preizkušam novosti."

"Tehnologija je navsezadnje pomembna tudi za filmsko distribucijo. Video 'on demand', recimo. Je edini odgovor na piratiziranje filmov in edini pravi poslovni model za prihodnost. Industrija ga mora še posvojiti – razmišljanje se mora spremeniti, generacije se morajo zamenjati. Ampak se bo zgodilo. Na koncu bomo lahko gledali film v kinu, istočasno pa ga bo mogoče gledati tudi doma."

In kaj bi v prihodnosti slovenskega filma še lahko igralo veliko vlogo? "Mislim, da je nujno, da bi bil film tudi predmet v osnovni ali srednji šoli. Obstaja kup dobrih filmov, tudi slovenskih – gre za neko osnovo. Gre za splošno razgledanost, ki jo moramo negovati."