Koncert ob koncu sveta

Praznovati rojstni dan Centra urbane kulture s skupino, ki nastopa z dvema koncertnima klavirjema in vokalistom, se morda na prvi pogled zdi malce nenavadno, in če smo lani ob obletnici Kina Šiška poskakovali na Lako, smo letos molče in nepremično spremljali Silence. Čeprav smo slabo slišali uvodni nagovor direktorja Simona Karduma s sosednjega okna, je izbira skupine za tiste, ki so si želeli komentar časa, v katerem živimo, povedala vse.

Duo Silence, Primož Hladnik in Boris Benko, je letos namreč z albumom Musical Accompaniment for the End of the World navdušil številne glasbene sladokusce, dva klavirja in izjemen Benkov vokal pa so v Kino Šiška pripeljali dovolj ljudi, da je bil Koncert ob koncu sveta že nekaj dni vnaprej razprodan.

Na oder Kina Šiška sta Benko in Hladnik prišla nekaj minut pred pol deseto, Hladniku pa se je na drugem klavirju pridružil še Igor Vincetič. V dvorani je zavladala tišina, ki so jo med prvo skladbo Hunger prekinjali zgolj fotografski kliki, in na trenutke se je v prvih vrstah zdelo, da si poslušalci ne upajo niti odkašljati, saj bi s tem razbili čarobno vzdušje, ki je zavladalo v dvorani. Tišina je bila sicer med koncertom za nekatere prevelik zalogaj, a občasno klepetanje ni zmotilo vrhunskega koncertnega večera.

Trojica Mi smo Silence je v glavnem delu koncerta odigrala kar celoten aktualni album, kjer so ohranili celo vrstni red skladb, Benko pa je najbolj navduševal v skladbah, kjer se je glasovno lahko spuščal v nižine, na primer v skladbi Electricity, v kateri prepeva, da smo več, kot zazna oko. Čiste in minimalistične klavirske zvoke je občasno dopolnjeval z "gumbki", obzirnim sintetizatorjem, kot bi lahko prevedli poimenovanje z albuma, ki je ob koncu skladb dodajal nekaj epske širine ali pa apokaliptične tesnobnosti.

Benko je z roko dosledno nakazoval svoje vokalne gibe in kljub komornemu vzdušju in redkim besedam mu je uspelo z občinstvom navezati stik, ki ga je bilo po koncu repertoarja z zadnjega albuma treba vzdrževati še z dvema koncertnima dodatkoma. Občinstvo se je rahlo sprostilo in tišinski krč je popustil v drugem dodatku, tudi po zaslugi priredbe skladbe Fever, a do takrat so številni že ostali brez besed.

Morda so nekateri zadrževali solze, spet drugi trpeli v komornem vzdušju, a čistost zvoka, besedil in odrske pojavnosti je bila navdušujoča. Četudi morda še ne bo konec sveta, je bil to koncert, ki ga je bilo treba slišati.