Kauwboy

družinski film

Premiera: 23. 3. 2013 Leto: 2011 Država: Nizozemska

Režija: Boudewijn Koole Scenarij: Boudewijn Koole, Jolein Laarman Nastopajo: Rick Lens, Loek Peters, Susan Radder, Ricky Koole, Cahit Olmez, Hüseyin Cahit Ölmez, Nikki Sampimon Vsebina: Desetletni Jojo živi s svojim očetom na podeželju. Dnevi mu minevajo med samotnimi potikanji po naravi, treningi vaterpola in dolgimi telefonskimi pogovori z mamo, pevko na turneji po Ameriki. Oče se za fanta ne meni dosti, njegov molk prekinjajo le občasni izbruhi jeze. Nekega dne Jojo najde mlado kavko in jo skrivaj prinese domov. Med fantom in zapuščenim ptičkom kmalu vzklije prijateljstvo. Deček z vso nežnostjo skrbi za nebogljeno živalco, jo hrani, ljubkuje in nauči leteti. A skrivnosti prej ali slej pridejo na dan in mali ptiček ni edina Jojeva skrivnost …

Prvi igrani celovečerec nizozemskega dokumentarista je postal ljubljenec občinstva in festivalskih žirij – med drugim je prejel nagrado za najboljši prvenec v Berlinu in evropsko filmsko nagrado za odkritje leta.

Beseda režiserja: "Iluzija, domišljija in smrt so teme, ki me še posebej privlačijo. So vrata v podzavest, ki jih skušam odpreti s pomočjo podob in zvokov. Zanimajo me ljudje, ki se s pomočjo domišljije prebijajo skozi težke preizkušnje. Velik del filma je navdihnilo moje lastno otroštvo. Ptica, pričakovanje očetove vrnitve, deček, pokrajina, arhitektura, deklica, drevo, avtocesta, zvoki, barve … Vse prihaja iz časa, ko sem imel deset let in sem živel na robu naše vasi. Skozi okno svoje sobe sem videl polja in na poljih sem se počutil svobodnega. Živel sem svoje sanje." Želel sem nagovoriti vse, ne le mladih. To je film, ki ga lahko razumejo otroci, a govori tudi odraslim. Deluje na več ravneh. Odrasel človek v filmu najde teme, kot so smrt, ločitev, odnosi … Otrok nima teh izkušenj, zato ga doživlja dosti bolj lahkotno. Za otroka je to film o kavki, žvečilki, deklici in očetu, ki se čudno vede."

"Otroci bodo lahko v njem prepoznali veliko stvari in postavili veliko vprašanj. A otroci so vajeni živeti v svetu, ki ga ne razumejo v celoti. To je tisto, kar mi je pri mojem občinstvu všeč: da gleda s srcem in ne z glavo. Ko pišem, snemam ali montiram film, se v ničemer ne oziram na starost občinstva. Zgodba je zelo odrasla in se ne skuša izogniti težkim in resnim temam. O otrocih pogosto govorimo, kot da bi šlo za homogeno in koherentno skupino. A otroci se med seboj razlikujejo, ravno tako kot odrasli. Po mojem mnenju je gledalčev pogled na svet veliko bolj pomemben kot njegova leta."