J.J. Cale & Eric Clapton

TIP: Dva najboljša prvič skupaj.

J.J. Cale je verjetno eden najbolj inovativnih kitaristov vseh časov. V sedemdesetih je objavil nekaj fenomenalnih albumov, na katerih je definiral sila prefinjen in lahkotni zvok, ki pa je bil hkrati zahteven in omamen. Predvsem je predstavil tehniko igranja s prsti, ki je dolgovala tako ameriškemu bluesu kot countryju, Cale pa jo na sebi lasten način prenesel tudi v avtorski rock. In tu se zgodba v bistvu šele zares začne. J.J. Cale bi kot večna podobnih in resničnih inovatorjev skoraj zagotovo ostal v anonimnosti, če Eric Clapton na svojih zgodnjih solo albumih ne bi predelal dveh njegovih ključnih skladb, in sicer Cocaine ter After Midnight. Odveč je poudariti, da sta bila to verjetno ključna hita, zaradi katerih je Clapton postal bog prefinjenih, občutenih in razneženih kitarskih sentimentov. Medtem, ko je Clapton postal Mr. Slowhand in je kasneje pobiral tudi Grammyje, je Cale potoval v svoji prikolici, odkrival čare divjih ameriških rek ter poskušal ujeti kapitalca. Producenti pa so ga morali za vsak nov album, ki jim ga je bil dolžan, dobesedno loviti po ameriških divjinah. Pa ni bil samo Eric Clapton tisti, ki je povzel praktično "vse" od Calea, med številnimi drugimi se ima tudi Mark Knopfler za uspeh Dire Straits zahvaliti predvsem Caleu.

V kakšnih odnosih sta bila v resnici vsa ta leta Clapton in Cale, bo verjetno za vedno ostalo skrivnost. Uradna verzija pa je, da sta se medsebojno zelo spoštovala. Plod tega spoštovanja (ali sprave) pa je verjetno njun prvi skupni album The Road To Escondido. Na njem sta dva velikana "mehkih kitar" pokazala vse svoje mojstrstvo. Clapton po dolgih letih spet zveni sproščeno, navdahnjeno in predvsem nepredvidljivo, čeravno je glavno avtorsko težo prispeval Cale. Na albumu je kar 11 njegovih skladb, od katerih je kar nekaj njegovih starih klasikov. Izmed teh velja še posebej izpostaviti čudovito Don't Cry Sister, ki pa v novi preobleki ni niti približno tako hipnotična, kot je original. Predvsem je skladba malce bolj groovy sinkopirana in zvočno zelo blizu tistim bolj pop rocky albumom Erica Claptona. Sta pa oba kitarista v njej pokazala nekaj velemojstrskih in enkratnih potez. Clapton pa je s tem na nek način predelal vse tri Caleove ključne skladbe.

Morda tisto, kar dela to ploščo tako posebno, pa je sinergija med tema legendarnima glasbenikoma. Clapton po dolgem času spet zveni nepretenciozno in intenzivno kot v svojih najboljših časih. Predvsem Caleove skladbe pa so s Claptonovim dotikom dobile bolj izrazito pop formo - in to v povsem pozitivnem pomenu. Svoje pa so prispevali tudi številni imenitni gosti, ki so še obogatili orkestracijo, ki pa nikoli ne zakrije številnih briljantnih potez obeh kitaristov.

The Road To Escondido je prava paša za ušesa in čute nasploh. Clapton in Cale sta si tudi vokalno sila podobna in hrapavo, čutno ter umirjeno petje "v stereu" učinkuje naravnost hipnotično. The Road To Escondido je zaradi Caleove osredotočenosti in avtorske enkratnosti, ki je ni izgubil vse do danes, ter Claptonovega posluha za ustvarjanje "pop naboja" v marsičem ultimativen tradicionalni kitarski easy rock album, ki bi ga moral imeti vsak pošten rocker, ne glede na to, katera zvrst mu je najbolj všeč. Skratka, The Road To Escondido je čista klasika!