House Of Lords

TIP: Fantastičen koncertni album, ki v vsakem trenutku jemlje sapo.

House Of Lords so konec osemdesetih demonstrirali morda celo ultimativen model ameriškega pomp AOR heavy metala. Skupino je ustanovil klaviaturist Gregg Giuffria, ki si je že v sedemdesetih s kultno zasedbo Angel zgradil ime enega najbolj profiliranih pomp metal skladateljev vseh časov. Nato pa ga je še potrdil z izvrstnim bendom Giuffria. House Of Lords so objavili dva izvrstna albuma, House Of Lords (1988) ter Sahara (1990), ki sta nekaj najboljšega, kar je kdajkoli nastalo na sceni melodičnega ameriškega heavy metala. Bend je bil izvedbeno ubijalsko precizen in dober. Same skladbe pa imajo tako heavy metal ostrino, barvitost in melodičnost ameriškega radijskega rocka, pomp nagnjenost k pretiravanju, skoraj progressive raznolikost, kot tudi izjemno melodijsko strukturo. House Of Lords so leta 1992 v skoraj povsem spremenjeni zasedbi objavili še en izvrsten album, ki nosi naslov Demons Down, in kmalu zatem razpadli.

Leta 2002 so se ponovno zbrali štirje originalni člani skupine (pevec James Christian, kitarist Lanny Cordola, basist Chuck Wright ter bobnar Ken Mary). Giuffria pa ni hotel sodelovati. Četverica je lani objavila odličen povratniški album World Upside Down, ki v ničemer ne zaostaja za njihovimi prejšnjimi izdelki.

Tako je bilo nekako logično pričakovati, da bo skupina objavila tudi koncertni album, na katerem bo novim fanom predstavila tudi svoj starejši material, kot tudi končno pokazala svojo tako opevano koncertno moč. Slednjo je bend pokazal na najbolj pošten način. Namreč, na Live in The UK je celoten posnetek njihovega nastopa na Firefestu v Nottinghamu, ki so ga House Of Lords imeli 26. novembra 2005 - torej pred izidom njihovega zadnjega studijskega albuma.

Morda prva razburljiva razburljiva mise, ki se poraja ob tem albumu, je bila, kako bo skupina rešila to, da nima klaviaturista in idejnega šefa. Derek Sherinian, ki je bendu pomagal na začetku, ni bil več v igri. Poleg tega je Giuffria večino skladb koncipiral ravno na veličastnih in velikokrat ekstravagantnih klaviaturističnih pasažah in solažah. Bend je to rešil na sila eleganten način. Christian je preprosto sprogramiral vse potrebne klaviaturistične dele. Izvedbe pa v celoti zvenijo precej bolj kitarsko in direktno, kot na studijskih posnetkih.

House Of Lords se na Live In The UK sprehodijo skozi repertoar večine svojih največjih skladb v grandioznem slogu. Tisto, kar udari že po prvih taktih, je strašanska preciznost in lahkotnost njihove izvedbe. Bend zveni naravnost fantastično - ne eni strani surovo metalsko, na drugi skrajno prefinjeno. Christian poje preprosto fenomenalno in z občutkom. Cordola blesti tako z riffi, kot s fantastičnimi solažami, v katerih kar nekajkrat pokaže, da od leta 1990, ko je zapustil House Of Lords, ni niti slučajno počival. Demonstriral je tudi nekaj spektakularno tekočih, a sila atraktivnih shred ekstravaganc. Tudi ritem sekcija je fenomenalna, intenzivna, do bolečine točna ter sila preudarna z doziranjem in odvzemanjem energije in groova.

Live In The UK je preprosto fenomenalen koncertni album, na katerem House Of Lords pokažejo tako totalno razumevanje svoje glasbe, kot tudi neverjetno zagrizenost in osredotočenost, ki je ni slišati ravno pogosto. Definitivno pa tako intenzivnega koncertnega albuma melodičnega heavy metala ni bilo slišati vsaj dvajset let. In tudi sicer je ta album eden najboljših koncertnih heavy metal albumov sploh, čeravno to v današnjih časih ne šteje ravno veliko. Ob tem slepeče dobrem muziciranju si človek komaj upa pomisliti, kaj bi bilo, če bi bil v bendu še Giuffria.

Skratka, House Of Lords sekajo 500 na uro in le težko bi bilo ta trenutek najti bend, ki bi jih prekosil.

P.S. za fane: Na Live In The UK je dodana tudi studijska skladba Havana, ki je bila originalno objavljena kot bonus na japonski izdaji albuma The Power And The Myth.