Frank Ocean

Še preden je luč sveta ugledal njegov prvenec Channel ORANGE, se je v glasbenih krogih o Franku Oceanu veliko govorilo, zaradi česar se je njegov prvi album znašel pod drobnogledom. Plošček bi lahko opisali kot nekakšno nadaljevanje mixtapa z naslovom Nostalgia, Ultra, ki ga je izdal lani, hkrati pa bi ga lahko opisali tudi kot njegov presežek. Že na svojem prvem albumu je Frank Ocean namreč dokazal, kako zelo je pravzaprav talentiran.

Album, ki gosti tudi nekatera zveneča glasbena imena, kot so Pharrell Williams, John Mayer in André 3000 iz skupine OutKast, ponuja mešanico starodobnega r'n'b-ja, jazza in vrsto na novo odkritih elektronskih zvokov, ki nekako sestavljajo zaokroženo celoto. Nekatere pesmi poslušalca popeljejo v obdobje mladega Usherja, hkrati pa mu odprejo popolnoma nov svet, saj številne skladbe spremljajo nenavadni melodično vzorci, ki jih Frank Ocean zapakira v izredno poslušljivo harmonijo.

Skladbe, kot so Lost, Monks, Thinkin Bout You in Pink Matter, pri kateri se mu je pridružil André 3000, poslušalcu ostanejo v spominu, saj jih odlikuje sicer tipična r'n'b melodija, vendar se od drugih skladb razlikuje po svoji interpretaciji, ki je pri Franku Oceanu izredno samosvoja. Ne samo pri omenjenih pesmih, temveč tudi pri vseh preostalih. Omembe vredna je zagotovo pesem Pyramids, ki v skoraj devetih minutah, kolikor traja, ponudi toliko različnih melodij, da poslušalec ni popolnoma prepričan, ali še vedno posluša isto pesem. Plošček odlikujejo tudi pesmi z jazzovskim pridihom, med katerimi izstopajo Sweet Life, Crack Rock in White, pri kateri se mu je pridružil tudi John Mayer.

Čeprav album postreže s kar nekaj zanimivimi pesmimi, je večina med njimi počasnejših in zasanjanih, zato je za njegovo poslušanje potrebna prav posebna priložnost. Pesmi so zaradi svojega počasnega ritma sproščujoče, takšna pa morata biti tudi vzdušje in seveda tudi razpoloženje. Za tiste, ki bi se po napornem tednu radi dobro sprostili, je album Channel ORANGE kot nalašč.