FDF: Biti Iranec

V Parizu živeči iranski režiser Mehran Tamadon se je v svoji rodni državi odločil izvesti drzen eksperiment s predvidljivim rezultatom. Po treh letih prizadevanj mu je uspelo prepričati štiri podpornike iranskega režima, da so ga obiskali v njegovi družinski hiši na teheranskem podeželju in tam z njim razpravljali o pluralistični in sekularni iranski družbi, ki bi omogočala sobivanje ljudi z različnimi verskimi, političnimi in ideološkimi prepričanji. O Iranu, v katerem bi bil prostor tudi za takšne Irance, kot je on.

Možje, ki jih Tamadon predstavi kot branilce islamske revolucije, po njihovih oblačilih, stališčih in obnašanju pa lahko sklepamo, da so vsaj trije med njimi šiitski kleriki oziroma mule, se v razgretih razpravah izkažejo za spodobne retorike in iskrive sogovorce, Iran, o katerem sanja režiser, pa za veliko utopijo.

Iranski Veliki brat Udeleženci Tamadonovega dvodnevnega eksperimenta se v pogovorih dotaknejo številnih tem – od zapovedanega načina oblačenja in svobode izražanja do splava in vokalnega petja –, v katerih se izrišejo globoke ločnice med sekularnim liberalizmom in religioznim fundamentalizmom.

V razpravah dominira najglasnejši glas (in stas) neformalnega vodja četverice (medtem ko je njihov gostitelj že zaradi številčne pomoči vseskozi v podrejenem položaju). Ta Tamadona že na začetku obtoži, da je njegova vizija sekularne družbe le ideologija, ki jo poskuša vsiliti drugim, pozneje pa režiserju celo grozi, da ga bo udaril.

Konec tedna, ki ga preživijo skupaj (goste spremljajo tudi njihove žene in otroci), kljub vsemu mine v presenetljivo sproščenem vzdušju. To je veliko vedrejše, kadar zapustijo skupen prostor in se posvetijo kuhanju, počitku, druženju ob kresu ali molitvi, v kateri se jim pridruži tudi ateistični gostitelj.

Veliko se tudi šalijo, marsikatera zbadljivka, ki jo gostje uperijo proti gostitelju, pa nam na obrazu izriše kisel nasmešek. Njihov vodja obrača Tamadonove besede in jih uporablja proti njemu. Režiserja večkrat celo označi za diktatorja ("Mi smo to vedeli že na začetku, vi boste pa to spoznali na koncu.").

Erektilna (dis)funkcija ženskega petja Večina pogovorov prej ali slej nanese na žensko seksualnost. Ženske morajo biti v javnosti pokrite zato, ker se moški hitreje vzburijo kot one. Iz istega razloga je prepovedano žensko petje, nezaželeni pa so tudi visoki moški glasovi. Iz razmišljanj in absurdnih strahov klerikov (enega od njih moti celo že omemba pridevnika naga) lahko sklepamo, da bi bilo bolj smiselno, če bi šeriatsko pravo, ki je v Iranu tudi državno pravo, nošenje čadorja zapovedovalo moškim – takšnega, ki bi prikrival njihovo nenehno erekcijo.

Žene islamskih klerikov v moških pogovorih ne sodelujejo, njihovi glasovi so preslišani. Ker se vseskozi zadržujejo v ozadju, ne vidimo niti njihovih odzivov na izrečene izjave, me je pa zato neznansko zabaval osupel odziv moških, ko jim režiser pove, da sta s ženo živela skupaj že tri leta pred poroko. "Posledice bodo," ga smrtno resno opozori njihov zaprepadeni vodja.

Ko moč argumentov zamenja argument moči Rezultat eksperimenta je predvidljiv: Tamadonov dokumentarec nam pokaže, da bi sodelujoči sicer lahko živeli skupaj, a kaj ko se ne morejo sporazumeti o tem, pod kakšnimi pogoji, kar je bil pravzaprav tudi njihov cilj. Med njihovimi stališči zeva globok prepad, ki ga dvodnevna retorična rokoborba ne premosti niti za milimeter. Razprava gostov je slabo argumentirana, na trenutke pa povsem absurdna (še posebej takrat, kadar se ti opirajo na "znanstvene" raziskave).

Mule moč argumentov zamenjujejo z argumentom moči – ali se sklicujejo na referendum iz leta 1979, na katerem je 98 odstotkov Irancev glasovalo za islamsko republiko (podatek, da je bila med njimi tudi režiserjeva mati, gladko preslišijo), ali pa na nezmotljivo in vsemogočno božjo avtoriteto.

Če ne bi bili fundamentalisti tako zabavni in sproščeni, bi bila lahko izkušnja za gledalce neznosna, za gostitelja pa že kar nevarna. Dokler bodo državo vodili verski fanatiki, ki so, tako kot Tamadanovi gostje, prepričani, da največjo grožnjo človeški civilizaciji predstavljata ženska golota in žensko petje, v Iranu ne bo prostora za drugače misleče.

Kako voditi dialog z državo, ki ne dopušča dialoga med lastnimi državljani? Ti v Iranu pravzaprav že obstajajo. V filmu so zastopana samo stališča dominantne frakcije, ki si prevlado v javnem življenju zagotavlja tako, da poskuša utišati drugačna mnenja. (Čeprav iranska ustava prepoveduje cenzuro, se Iran, ki mu od leta 2013 predseduje zmerni klerik Hasan Rohani, po podatkih organizacije Novinarji brez meja redno uvršča med države z najmanjšo stopnjo novinarske svobode.)

Leta 1997 so Iranci z veliko, kar 70-odstotno volilno podporo (ob 80-odstotni volilni udeležbi) izvolili svojega prvega reformističnega predsednika Mohameda Katamija. Po njegovem predlogu, ki je izhajal iz teorije o dialogu med civilizacijami – Ketamijevem odgovoru na Huntingtonovo teorijo o spopadu civilizacij –, so Združeni narodi leto 2001 razglasili za leto dialoga med civilizacijami. Kruta ironija usode je poskrbela, da smo si to leto zapomnili po vsem čem drugem.

Prejšnji mesec so svetovni mediji poročali, da so iranske oblasti tamkajšnjim medijem prepovedale objavo Katamijevega imena in njegovih fotografij. Nekdanji iranski predsednik in podpornik zdajšnjega iranskega predsednika je v iranskih javnih občilih persona non grata. (To nam veliko pove veliko o državi, ki jo v vseh pogledih, ne le duhovnem, vodi vrhovni verski voditelj ajatola Ali Hamenej.) Brez posledic je ni odnesel niti Mehran Tamadon. Če se bo režiser kadarkoli vrnil v Iran, mu bodo oblasti zasegle potni list in mu za vedno prepovedale izstop iz domovine.

Z državo, ki ne dopušča svobodne razprave med lastnimi državljani, je težko voditi strpen dialog, kar pa ne pomeni, da si nam ni treba zanj prizadevati. Ko enkrat spregovori orožje, so vsi razumni argumenti še hitreje preslišani.