Cafe del Mar XIV

TIP: Ni vse lounge, kar je počasno.

Kompilacije Cafe del Mar so pojem easy listeninga oziroma chill outa. Sestavljajo jih residentni DJ-ji priljubljenega istoimenskega bara iz San Antona na Ibizi. Bar, s katerega lahko vidite "najlepši sončni zahod na svetu", je priljubljeno zbirališče turistov in jet-seta. Tudi sama glasba na teh zbirkah je najbolj primerna za poznopopoldanski koktajl, ko se dan preveša v večer.

Prve zbirke Cafe del Mar so prinašale vrhunsko, zleknjeno in nadvse uživaško glasbo, polno sanjavih sentimentov, prefinjenega beata, močnega ambienta ter ravno pravšnjega razmerja med post-technoidno DJ logiko in bolj klasično narejeno easy listening glasbo. Nekaj let nazaj pa so sestavljalci te sila cenjene zbirke precej zašli. Začeli so se izgubljati v zatolčenih kvazi-samobidnih latino skladbicah brez prave vsebine in tudi vzdušja. Na drugi strani pa so tem skladbam dodali tudi nekaj kvazi-ambientalnih pesmi. V celoti so bile te zbirke nadvse težko poslušljive in so bile še najbližje tistemu šminkerskemu mazohizmu, ko so dobri (beri na blagovne znamke počeni) ljudje v teh širnih prazninah spektakularnih zvokov iskali tisto "nekaj več". Nekaj je namreč že moralo obstajati, saj to je vendarle Cafe del Mar - center "na easy" scene. Vsekakor je bil 14. del te zbirke zelo pomemben za izdajatelje, saj je tudi tiste najbolj zveste fane tovrstnih lahkotnih zvokov počasi že minevalo potrpljenje.

Morda so tudi zato na začetek prvega CD-ja uvrstili malce bolj ritmične skladbe, narejene na ravno prav upočasnjenem, a še vedno igrivem in intenzivnem nu-beatu, močnih electro podlagah in izrazitemu pop podtonu, ki včasih zaniha v malce jazzy vode, drugič pa spet v latino. Kakšna polovica prvega CD-ja je narejena v tem beatu in vzdušje je izvrstno. Vendar sestavljalci niso dolgo zdržali v tem tempu. Prvi CD zaključi nekaj bedastih popevčic, ki so na silo umirjene, ter nekaj instrumentalov, ki zvenijo, kot da bi jih igral kakšen slab plesni orkester.

Drugi CD se začne v malce bolj trip-hop maniri in podobno kot prvi, v nadaljevanju povsem izzveni v mehkobnih popevčicah in ne ravno prepričljivih latino/jazzy instrumentalih, v katerih je v večinoma v ospredju akustična kitara.

Padec intenzivnosti in atmosfere od začetka prvega CD-ja do konca drugega je precejšen. Cafe del Mar pa očitno izgublja vlogo oblikovalca trendov na lounge sceni. Presenetljivo je, da sestavljalci, ki so tokrat prav začeli, in predstavili nekaj precej svežih skladb, nazadnje niso izpeljali stvari do konca. Sicer prevladujoči kvazi-fancy sentimenti, ki so ponekod na ravni slabega plesnega orkestra, drugod pa spet na ravni poceni pop vzdihovanj, še zdaleč niso tisto, kar si človek predstavlja pod lounge, ki nekako izhaja iz techno miselnosti in zvočnega eklekticizma. No, 14. del Cafe del Mar ima nekaj zelo svetlih trenutkov, ostalo pa je bolj ali manj brezizrazno sprehajanje po prisiljeno umirjenih sentimentih, ki pa včasih niso nič boljši od tistih, ki jih proizvajajo zdolgočaseni hotelski terasa-bendi.