Beck – Morning Phase

Beck ni ravno glasbenik, ki bi poslušalcu dovolil, da se ob njegovi glasbi sprosti in uživa, temveč mu pogosto naloži nekaj lekcij o rušenju ritma in čezmerni uporabi mola. A poškodba hrbtenice in šestletni premor sta očitno naredila svoje, saj je Morning Phase počasna, skoraj meditativna plošča, polna melodičnih akustičnih in orkestrskih vložkov.

Medtem ko Cycle in Morning počasi odpreta album, se v skladbi Heart is a Drum zazdi, da se je Beck usedel v avto in odšel s Simonom in Garfunklom odkrivat Ameriko. Vpliv kantavtorjev iz šestdesetih in sedemdesetih vztraja skozi celoten album, kar pa ne pomeni, da se Beck utaplja v nostalgičnih pristopih. Say Goodbye na primer zveni povsem sveže, v Blue Moon pa dobi še sodobni indie folk pridih v slogu Lumineers ter Mumford & Sons. A brez sladkobnih besedil.

Morning Phase je zelo prijetna faza, ki ne priganja, zaradi česar nas pri poslušanju albuma niti enkrat ni spreletelo, da bi preskočili skladbo. Morda je za to zaslužen tudi Beckov oče David Campbell, ki je na albumu prispeval orkestrske aranžmaje, ki so še posebej izraziti v skladbi Wave in instrumentalni Phase.

Zlahka bi se sicer odpovedali skladbi Country Down, a se k sreči Beck do konca albuma v celoti oddolži z Waking Light, s katero odplava v že skoraj psihedelične sfere. Po vseh nekoliko živčnih in disharmoničnih albumih je Morning Phase pravo olajšanje in za prihajajoče toplejše čase zagotovo idealen album za posedanje in gledanje v daljavo.