Alice In Chains

TIP: Ko grunge postane brezčasen.

Alice In Chains, ki so nastali leta 1987, so v devetdesetih skupaj z Nirvano, Pearl Jam in Soundgarden tvorili »štiriperesno deteljico« razvpite seattlske grunge scene. Alice In Chains so bili od vseh omenjenih skupin najbližje metalski publiki, čeprav so do potankosti obvladali tudi zlomljene zvočne teksture, grungersko brezizhodnost, melodije in bolj lirična vzdušja. Skupina je v prvi polovici devetdesetih objavila nekaj izvrstnih albumov. Kasneje so sledile nepopisne težave zaradi nestanovitnosti pevca Layna Staleyja, ki se je spopadal z odvisnostjo od drog. Po mnenju mnogih je skupini takrat manjkal le še en album, s katerim bi se dokončno ustoličila med največjimi. Ta album pa ni nikoli izšel. Staley je 5. aprila 2002 umrl zaradi prevelikega odmerka mešanice kokaina in heroina. Alice In Chains pa so bili kljub temu eden izmed zelo uspešnih rock bendov devetdesetih, saj so prodali več kot 17 milijonov izvodov svojih albumov.

Ostali člani, kitarist Jerry Cantrell, bobnar Sean Kinney in basist Mike Inez, so se posvetili drugim projektom in kazalo je, da je ena najboljših skupin svojega časa in generacije dokončno postala stvar preteklosti.

Leta 2005 pa se je trojica ponovno zbrala na dobrodelnem koncertu, na katerem so Staleyja nadomestili številni veliki pevci. Leto kasneje so nastopili na koncertu, posvečenem someščankam Ann in Nancy Wilson, šefinjam legendarnega AOR benda Heart. Kmalu za tem se je skupni pridružil pevec in občasni kitarist William DuVall, s katerim so odšli na turnejo. Po turneji je DuVall izjavil, da si s trojico zelo želi pisati nove skladbe, vendar nikakor ne pod imenom Alice In Chains. 18. marca letos pa je Cantrell na svoj 43. rojstni dan objavil, da je skupina končala s snemanjem materiala za novi album, ki bo izšel septembra in bo posvečen Staleyju.

Black Gives Way To Blue je izjemen izdelek. Alice In Chains zvenijo fenomenalno in kot da se od časa grunga ni zgodilo nič. Spet so tu močni metaloidni in grungersko spečeni kitarski riffi, tista brezkompromisna ritmika, brezizhodna besedila in tisti magičen, navidezno sesut zvok, ki je navduševal generacije devetdesetih. Na drugi strani pa Alice In Chains tudi tokrat demonstrirajo redko slišano prefinjenost in izjemen smisel za melodijo. Tudi novosti je kar nekaj. Tista najbolj opazna je virtuozna izvedba. Alice In Chains so bili že prej izvrstni glasbeniki, z leti pa so očitno še veliko pridobili. Druga novost so kompleksnejše strukture, ki mestoma mejijo že na čisti eksperiment, čeprav so skladbe še vedno nadvse spevne in poslušljive. Na albumu sicer prevladujejo kotaleče, energične in na močnih riffih grajene pesmi, ki jih odlikujejo izjemno disciplinirana izvedba in neverjetna poigravanja z vzdušjem. Na albumu je tudi nekaj magično zvenečih balad.

Tudi DuVall je odličen. Čeprav nekatere pesmi na albumu močno spominjajo na stare Alice In Chains, se DuVall drži svoje linije in prav nikoli ne poskuša posnemati Staleyja. Kljub temu pa je njegovo petje nadvse prepričljivo in karizmatično. Alice In Chains je uspelo efektno prenesti za mnoge že davno odpisan zvok grunga v povsem moderna okolja in pri tem ostati tak kot nekoč in aktualen hkrati.

Black Gives Way To Blue je lepo, srčno in na trenutke naravnost pretresljivo posvetilo. Poleg tega pa je ravno zaradi popolne ignorance do današnjih trendov presenetljivo izvrstnega muziciranja in neomajne drže, za katero so mnogi mislili, da je umrla s seatllsko sceno pred kakšnim desetletjem, tudi vrhunski izdelek sodobnega rocka.