"V meni je še veliko ustvarjalne 'otrokinje'"

Čeprav meni, da je za manifestacijo posameznikove ustvarjalnosti potrebno ohranjanje otroškosti, preudarno razmišlja o slabostih takega mišljenja. "Se mi zdi, da je izraz 'ohranjanje otroka v sebi' dostikrat zlorabljen. Ljudje se pod njegovo pretvezo obnašajo neodgovorno."

"Rada nadzorujem, usmerjam stvari" Katarina Rešek je enaindvajsetletno dekle, ki se je pred nekaj leti soočilo z vprašanjem, v katerega od svojih mnogo ustvarjalnih izrazov usmeriti večino svoje pozornosti, da ga bo lahko tako karseda uspešno razvijalo in izoblikovalo. Danes študentka filmske in televizijske režije na AGRFT skupaj s svojimi vrstniki predstavlja eno od mlajših generacij že brstečega preporoda slovenskega filma.

"V srednji šoli sem delala filme, se ukvarjala z glasbo, šivanjem, delanjem nakita … Ko sem ugotovila, da se moram na nekaj osredotočiti, je film nekako pretehtal. Je tisto, kar potrebujem, potrebujem nek pritisk. Rada nadzorujem, usmerjam stvari. 'Kul' mi je, ker imam rada veliko ljudi okoli sebe, rada z njimi komuniciram, jih spoznavam – sem tovrsten 'džanki'," svojo življenjsko pot nasmejano razloži nadvse topla mladenka.

Kot študentka danes odkriva čudoviti svet prelivanja sveta in domišljije v filmsko obliko, za katero se je navdušila s pomočjo snemanja kratkih dokumentarnih filmčkov. Z njimi je še kot najstnica secirala osebne in družbene težave, s katerimi se ljudje dandanes soočajo. "Ja, nekdo jih mora. Ogromno je stvari, ki so na svetu in v Sloveniji nepotrebne," komentira obči odnos do skupin družbenega obrobja. Ker je na začetku doma in po velikih evropskih mestih dokumentirala resnični svet malega posameznika, jo je bilo fikcije sprva strah. Z namišljenim bitjem, ki je znotraj votlo, zunaj pa ga nič ni, se je spoprijela s pomočjo filmčka Puder, s katerim so jo sprejeli na akademijo. "Zdaj na akademiji o fikciji veliko govorimo in čedalje bolj me zanima."

"… na koncu postanemo vsi enaki" Dekle, ki pravi, da je njena ustvarjalnost deloma posledica težkega otroštva, kljub sveži ljubezni do fikcije ostaja zvesta odkrivanju sveta in njegovih problemov. To je mogoče opaziti tudi v že omenjenem filmu Puder, v katerem s pomočjo svoje domišljije in tehnike 'stop motion' problematizira sodobno potrošniško družbo.

Ideja zanj se je rodila sredi švedskih gozdov v Göteborgu, kjer se je udeležila filmskega foruma za mlade filmske ustvarjalce. Medtem ko jo je za 'stop motion' navdušil srbski režiser Miloš Tomić, je vsebino filma navdihnilo okoliško zelenje. "V glavi so se mi pojavile podobe dreves z veliki pentljami. Gre za temo potrošništva in odnosa do narave. Vsi nekaj hočejo, na koncu pa ne vedo več, kaj to je. Vsi hočejo biti drugačni, kupujejo posebna oblačila, si barvajo lase … ko pa pride do neke prave drugačnosti, ko je nekdo invalid ali čefur, vse skupaj odpade. Vsi se odmaknejo. Kar naenkrat drugačnost ni več 'kul'. S tem, ko kupujemo 'tam in tam' in se s tem identificiramo, na koncu postanemo vsi enaki. Postaneš drevo brez listov, oleseniš."

PUDER from Katarina Kesherović on Vimeo.

Mlada režiserka, ki v prostorskih in tehničnih omejitvah akademije vidi možnost razvoja svoje lastne ustvarjalnosti, na vprašanje o svojih filmskih idolih brez premisleka izstreli: "Akira Kurosawa!", potem pa po krajšem razmisleku omeni še naklonjenost do Stanleyja Kubricka, Alejandra Jodorowskega in Larsa von Trierja. "Veliko jih je, zagotovo bom koga pozabila," še doda na kocu, dan pozneje pa prek e-pošte navdušeno izrazi še svoje spoštovanje do mlajših režiserjev Harmonyja Korina in Romaina Gavrasa ter presenečenje, da je pozabila omeniti svojo navdušenost nad Bollywoodom.

Pa slovenski film? "Naj ga grejo ljudje dejansko gledat!" odločno pripomni in vsesplošno ignoranco ljudi do domačega filma razloži s sošolčevo raziskavo, v kateri so anketiranci pokazali svoj odklonilen odnos do domače filmske produkcije, na vprašanje, kateri domači film so nazadnje videli, pa nato niso znali odgovoriti.

"Meni je bil popolnoma nor Burgerjev Circus Fantasticus," razloži in se nato pokloni tudi Hladniku. "Hecno je, da tako dobrega režiserja veliko ljudi ne pozna. Se mi zdi, da bi po neki strani lahko bil slovenski Almodóvar."

Delanje narobe ustvarja inovativnost Katarina nas je na intervju brez pomislekov povabila k sebi domov, kjer prebiva s svojim fantom. Prostorno, svetlo stanovanje, polno barv, knjig in ustvarjalnega nereda še dodatno razkriva njeno razigrano kreativnost. Založenost s kuhinjskimi pripomočki in začimbami pojasnjuje njeno na novo odkrito ljubezen do kuhanja, zbirka analognih fotoaparatov pa do fotografije. "Analogna fotografija me verjetno zanima zato, ker doma nikoli nismo imeli digitalnega fotoaparata in zato nikoli nisem prešla na digitalno."

V dnevno-delovni sobi je mogoče opaziti tudi glasbila. Ljubezen do glasbe je začela odkrivati že v otroštvu; prek blok flavte je prešla na violončelo, pozneje na bobne in tudi k petju, danes pa je idejni vodja glasbenega projekta Napravi mi dete, ki ga razvija s svojimi najbližjimi prijatelji. 19. aprila se bo z njim predstavila tudi v klubu Gromka.

Ljubezen do glasbe in filma želi v prihodnosti še intenzivneje združiti z ustvarjanjem videospotov. "Se mi zdi, da je treba dvigniti raven slovenskih videospotov," pripomni, kmalu zatem pa obrazloži, da je na akademiji spoznala, da vse, kar ustvarjalnega počne, počne narobe. "Na koncu se izkaže, da je to dobro. Vedno, ko naredim narobe, naredim nekaj drugače in to je na koncu nekaj novega , nekaj mojega, nekaj, v kar sem dala sebe."

In prihodnost? Tako kot vsakega mladega ustvarjalca tudi Katarino čaka še vrsta let oblikovanja svoje umetniške identitete in prek ustvarjanja zgodb iskanja poti do sebe, na kateri se, vsaj po pogovoru sodeč, ne bo branila morebitnih ovir. Ali kot pravi sama: "Potrebuješ temo, da lahko potem vidiš svetlobo."

Welcome to Fužine