OCENA FILMA: Prava nota

Ob poplavi glasbenih tekmovanj v obliki resničnostnih oddaj, izjemni priljubljenosti serije Glee in zbora Perpetuum Jazzile ter kopici filmov s plesno tematiko bi pričakovali več glasbenih filmov, ki bi merili na najstniško občinstvo. Celovečerna različica Gleeja in Srednješolski muzikal sta v ZDA sicer dosegla določen uspeh, drugače pa na tem področju zeva vrzel, ki jo zdaj poskuša zapolniti Prava nota, komedija o dekliški a capella skupini in njenem boju za naslov univerzitetnih prvakinj. Treba je priznati, da precej uspešno, to pa ji uspe predvsem po zaslugi igralskih talentov, ne toliko pevskih.

Glavna junakinja filma je brucka Beca (Anna Kendrick), hči univerzitetnega profesorja in velika ljubiteljica glasbe, ki pa ima težave pri navezovanju stikov in vklapljanju v študentsko življenje. Po spletu okoliščin jo dve starejši študentki (Brittany Snow in Anna Camp) prepričata, da se vključi v žensko a capello skupino Bellas. Njo in še štiri dekleta: malo puhloglavo nimfomanko (Alexis Knapp), molčečo psihotično Azijko (Hana Mae Lee), samozavestno debeluško (Rebel Wilson) in skrivnostno lezbijko (Ester Dean). Njihov cilj je zmagati na univerzitetnem tekmovanju v zborovskem petju, na katerem že nekaj let kraljuje moška skupina z iste univerze. Toda če želijo Belle uspeti, morajo tvegati in najprej premagati svoje strahove.

Čeprav so nekatere Belle precej enolične, se nam v trenutku prikupijo, predvsem po zaslugi ostrih enovrstičnic in posrečenih igralskih nastopov. Simpatična Anna Kendrick, nominiranka za oskarja za stransko vlogo v V zraku, opravi svoje delo z odliko, toda žarometi niso usmerjenji samo vanjo. Film omogoča tudi stranskim igralkam, da zasijejo, kar še najbolj izkoristi Rebel Wilson v vlogi neposredne Tasmanke, ki se drugim predstavi kot debela Amy, da je "koščene psice ne bi opravljale za njenim hrbtom". Še protisemitski stavki, ki bi morali naleteti na neodobravanje, iz njenih ust zvenijo smešno. Wilsonova je izstopala tudi v nedavni Nori dekliščini, tako da zdaj že lahko govorimo o velikem komičnem talentu, ki lahko preseže kakovost filma, v katerem nastopa.

Delno to velja tudi v primeru Prave note. Glasbeni nastopi niso nič posebnega, šale so proti koncu filma vedno bolj neposrečene (slišimo vse mogoče izpeljave besedice a capella), vrstijo se tudi nerazumljivi prizori, ki so videti, kot da so vzeti iz drugega filma, kar nakazuje na naknadne in nepremišljene spremembe v scenariju. Precej dolgočasen je tudi večkrat videni ljubezenski zaplet, čeprav je Skylar Astin, ki upodablja Becino simpatijo, dovolj prepričljiv, da gledalci navijamo za uspeh njunega razmerja. Posiljeni delujejo tudi prizori z očetom, ki želi hčerki vcepiti občutek odgovornosti. In zabave.

Toda Prava nota je najzabavnejša prav takrat, ko je najbolj neodgovorna, enako velja za njen humor. Scenarij, ki ga je po knjigi Mickeyja Rapkina napisala Kay Cannon, z emmyjem nagrajena koscenarista serije 30 Rock, bi potreboval določene izboljšave, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj posrečenih najstniških (in glasbenih) komedij v zadnjem času. Zgodba je predvidljiva, toda tokrat je pot pomembnejša od cilja. Ali kot pravi ena izmed Bell: "Skupini sem se pridružila, da bi se družila s kul puncami." To je tudi glavni argument za ogled Prave note.