SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Nesrečniki

1

termometer

Sanjal sem, da Russell Crowe ne bo pel, toda Nesrečniki so ubili moje sanje. Morbiden muzikal, ob katerem je celo Burtonov Sweeney Todd videti kot Pojmo v dežju.

Tom Hooper, z oskarjem nagrajeni režiser Kraljevega govora, nadaljuje odkrivanje glasov, samo da se tokrat ne posveča govoru, temveč petju. Po odpravljanju monarhovih težav z javnimi nastopi se je lotil dolgo pričakovane filmske upodobitve Nesrečnikov – priljubljenega muzikala, ki temelji na romanu Victorja Hugoja in opisuje 17-letno rivalstvo med nekdanjim zapornikom Jeanom Valjeanom (Hugh Jackman) in policijskim inšpektorjem Javertom (Russell Crowe).

Za tiste, ki niste seznanjeni s Hugojevo epsko zgodbo: rivalstvo se začne z Valjeanovim pogojnim izpustom in konča med pariško junijsko vstajo leta 1832. Valjean na prostosti odkrije boga in zaživi novo življenje. Iz tatiča se prelevi v tovarnarja in župana, toda Javert razkrije njegovo identiteto in lagodnega življenja je konec. Valjean v tem času spozna še nesrečnejšo Fantine (Anne Hathaway), delavko v njegovi tovarni, ki se znajde na cesti zaradi razkritja, da ima nezakonskega otroka. Fantine kmalu umre, še prej pa ji Valjean obljubi, da bo skrbel za njeno hčer Cosette. Obljubo izpolni in deklica pod njegovim varstvom zraste v lepotico (Amanda Seyfried), v katero se na Époninino (Samantha Barks) veliko nesrečo zaljubi uporni študent Marius (Eddie Redmayne).

Muzikal si je od premierne uprizoritve leta 1980 po vsem svetu ogledalo že več kot 60 milijonov gledalcev. Sam mednje ne sodim, zato filma ne morem ocenjevati z vidika ljubiteljev odrske različice, ki jim bo Hooperjeva vizija morda celo všeč. Večje vprašanje je, če bo še komu drugemu, saj tako depresivnega in eksperimentalnega muzikala ne pomnim vse od Von Trierjeve Plesalke v temi. Da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da bi morali biti vsi muzikali lahkotni in vsebovati nalezljive uspešnice skupine ABBA, toda težava Nesrečnikov ni toliko v skladbah kot v njihovi izvedbi in v samem konceptu.

O Nesrečnikih morate vedeti naslednje. Kot prvo, gre za dramatičen muzikal, v katerem ne plešejo, zato pa toliko več prepevajo. Celotno besedilo, monologi in dialogi, je namreč odpeto, govorjene stavke bi lahko prešteli na prste ene roke. Drugič, vse pesmi so igralci odpeli pred kamero, v živo in ne na playback, kar je prvi tovrsten poskus v tako velikem merilu. In tretjič, film traja dobri dve uri in pol. Če niste ljubitelji konvencionalnejših muzikalov, se Nesrečnikom izognite kot kugi!

Režiser Hooper je izbral drzen koncept, toda njemu ni treba stati pred kamero in nas "zabavati" s skladbami o žalosti, smrti, hrepenenju in revoluciji. Igralcem res ne moremo očitati pomanjkanja poguma. Ocenjevanje njihovega petja prepuščam drugim, dvomim pa, da bi glasilke Celine Dion kaj prida pomagale Russllu Crowu, ki se osmeši z najbolj neprepričljivim nastopom svoje kariere. Se Javert, strogi poročnik, kot je, ne zaveda, da s tem, ko sredi noči na strehi glasno prepeva o Luciferju in padlih angelih, kali javni red in mir?

Če je že Crowe tako neprepričljiv, ne moremo pričakovati, da bo nalogi kos četverica mladih igralcev, ki v drugi uri ugrabi film. Med njimi se še najbolj izkaže Samantha Barks, ki je Éponine upodabljala že v londonski produkciji muzikala, najmanj pa otrpli Eddie Redmayne, ki popolnoma pogori v vlogi osrednjega romantičnega junaka, medtem ko sta Amanda Seyfried kot Cosette in Aaron Tveit kot vodja študentske vstaje Enjo lras praktično nevidna.

Edina, ki jima koncept petja v živo na velikem platnu ustreza, sta Hugh Jackman in Anne Hathaway. Še dobro, saj bi bili gledalci brez njunih blestečih nastopov resnično miserable. Hathawayina Fantine spominja na Ivano Orleansko, ki jo je Maria Falconetti upodobila v Dreyerjevi (ironično, nemi) klasiki Trpljenje device Orleanske, med igralkino presunljivo, čustveno uničujočo izvedbo skladbe I Dreamed A Dream – velikem klimaksom filma, ki nastopi že po 30 minutah! – pa popolnoma pozabimo na Susan Boyle.

Hathawayeva lahko upravičeno računa na oskarja, toda film leži na plečih Hugha Jackmana, ki reši Nesrečnike pred popolnim potopom. Če mislite, da je bil zvezdnik rojen za vlogo Wolverina, se motite – rojen je bil za vlogo Jeana Valjeana! Jackmanova preobrazba iz kaznjenca v svetnika ter na koncu angela varuha je brezhibna, hkrati pa je njegov nastop edini, ob katerem gledalci odmislimo igralca. Celo takrat, kadar poje v dialogu z manj prepričljivimi kolegi.

Na splošno so vsi igralci prepuščeni samim sebi ter na milost in nemilost našim ušesom in očem, neprepričljiva igra pa je samo posledica neprepričljive režije. Za žanr, ki velja za najbolj formalističnega, so Nesrečniki nenavadno nefilmski. V gibanju igralcev ni nobene lirike, kamera je osredotočena na obraze (v primeru Hathawayeve in Jackmana je to sicer dobro), samo tu in tam se iz bližnjega plana na hitro premakne v oddaljeni plan, ki nam iz ptičje perspektive razkrije celotno mesto (in površne posebne učinke). Kljub temu nikoli nisem dobil občutka, da sem se znašel v Parizu, sem pa zato občasno dobil občutek, da sta montažer in snemalec med skladbami malo zadremala – dolgih neprekinjenih posnetkov in čudaških poševnih snemalnih kotov si pač ne znam razložiti drugače.

Razumem, da je želel režiser na vsak način poudariti čustva in pri tem ostati zvest odrski različici, toda zgodbo bi moral nekako poživiti. Film hoče biti epski in intimen, vendar ni na koncu ne eno ne drugo. Če je želel Hooper res eksperimentirati, bi bilo bolje, da bi igralci skladbe odpeli pred črnim platnom, tako pa imamo občutek, da gledamo muzikal, ki se dogaja v Auschwitzu. Nesrečniki so primer filmske revolucije, ki požre lastne otroke, medtem ko ti prepevajo. Lahko si samo predstavljamo, kaj bi na vse skupaj dejal Simon Cowell.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin