SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Mamin sinko

2

termometer

Všečna, s petimi cezarji nagrajena "manokomedija", ki se dolgo časa uspešno poigrava s stereotipi o spolni identiteti, na koncu pa jim tudi sama podleže.

Šestinpetdesetim možnostim izbire spola, ki jih po novem ponuja družabno omrežje Facebook, bi morali dodati še eno: Guillaume Gallienne.

Dame in gospodje ter vsi preostali, ki ne veste, o kom ali čem govorim: gre za režiserja, scenarista in glavnega igralca francoske avtobiografske komedije Mamin sinko (Les garcons et Guillaume, a table/Me, Myself and Mum), v kateri poskuša zmedeni protagonist – ime mu je Guillaume – ugotoviti, katerega spola je, od tega pa je odvisna tudi njegova spolna usmerjenost.

V uradnem sinopsisu piše, da se ima Guillaume za dekle ali v najboljšem primeru za homoseksualca. Karkoli naj bi že to pomenilo – za vse je kriva njegova (filmska in resnična) mama. Gledalci smo ji lahko hvaležni.

Čeprav ima gospa tri sinove, se je do svojega najmlajšega potomca od nekdaj obnašala drugače kot do njegovih bratov. Vedno si je želela hčerko in Guillaume je najboljši približek temu. Šport ga ne zanima, veliko raje se opaše v prešito odejo in si predstavlja, da je cesarica Sissi, zelo rad pa oponaša tudi ženski del svojega sorodstva: ob mami, ki njegovo početje tiho odobrava, še babico in obe teti.

Zaskrbljeni oče poženščenega sina pošlje v angleški deški internat, od koder se ta vrne samo še bolj zmeden. Je fant ali dekle? Gej ali lezbijka? Ve samo, da se mora na vsak način izogniti služenju vojaškega roka. Seksa ne izkusi, ne z moškim ne z žensko. Še najbolj se mu približa, ko ga skupina moških s fetišem na Arabce skoraj posili. Očitno se je veliko nevarnejše izdajati za Arabca kot za žensko …

Guillaume prehaja iz enega spola v drugega – ker si ne pomaga z operativnimi posegi, si lahko vedno premisli –, na koncu pa se vendarle "odloči" za eno možnost. Za eno od tistih dveh, ki jih Facebook ponuja od samega začetka.

Maminega sinka je francoska filmska akademija nagradila s petimi cezarji: za najboljši francoski film leta, najboljši prvenec, najboljši scenarij, najboljšega glavnega igralca in najboljšo montažo. Moja pričakovanja so bila, razumljivo, visoka. Morda celo previsoka.

Najbolj me je zmotil klišejski in konservativen konec, iz katerega bi lahko napačno sklepali, da sta spol in spolna usmerjenost stvar posameznikove odločitve ali, v najboljšem primeru, odvisni od vzgoje, predvsem materinske. V zgodbi sicer lahko zaznamo satirične podtone in komentar na sodobno družbo, težko pa bi iz nje izpeljali sporočilo, ki ne bi žalilo pripadnikov spolnih manjšin in ljudi, ki pojmujejo spol precej bolj kompleksno, kot pa to v svojem filmu počne Gallienne.

Film, ki ga je Gallienne posnel po lastni monokomediji, se torej samo navidezno ukvarja z raziskovanjem spolne identitete. V resnici je Mamin sinko predvsem igralčevo ljubezensko pismo njegovi materi in vsem ženskam, pa tudi njegovemu osnovnemu poklicu. Naslov filma bi se lahko glasil Vse o meni in moji materi.

Hkrati moram priznati, da me že dolgo ni nobena komedija tako nasmejala, sodeč po odzivu pa bi si podobno upal trditi tudi za druge gledalce v dvorani. Francozi pač znajo, pa čeprav je humor v njihovih filmih včasih precej podoben ameriškemu. To velja tudi za Maminega sinka. Na srečo film nikoli ne prestopi meje dobrega okusa, pa tudi sicer je humor najučinkovitejši takrat, ko je bolj subtilen.

Čeprav Gallienne v filmu ni osamljen, je Mamin sinko one-man show, Galliennov show. Gallien igra oba – samega sebe in svojo mamo – in v obeh vlogah je izvrsten (Eddie Murphy, Mike Myers in bratje Wayans bi se lahko od njega marsikaj naučili).

Igralca je pravi užitek spremljati, ko na odru, od koder nagovarja gledalce, oponaša druge like. Na odru se počuti najbolj domače, takrat je najbolj iskren in najbolj avtentičen. Škoda, da mu ni uspelo delčka te avtentičnosti vnesti še v druge osebnosti, ki so v najboljšem primeru videti kot karikature.

Dve leti po uspešnici Prijatelja smo znova dočakali francosko komedijo, ki prekaša veliko večino sorodne ameriške produkcije. Ne verjamem, da bo Mamin sinko zunaj domovine dosegel priljubljenost Prijateljev, kljub temu pa je Galliennovo prihajanje iz omar(e) dovolj zabavno in simpatično, da si zasluži všeček.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin