OCENA FILMA: Lorax

Theodor Seuss Geisel – legendarni ameriški pisec otroške literature, znan pod umetniškim imenom Dr. Seuss – s filmskimi upodobitvami svojih del res nima pretirane sreče. Bistvo njegovih poučnih zgodbic se v prevodu v filmski jezik nekako izgubi, saj Hollywood že po naravi stvari – in to ni mišljeno kot kritika – poganjata pohlep in želja po dobičku, kar pa se ne ujema s precej asketsko pisateljevo držo, ki postavlja v ospredje odgovorno ravnanje posameznika in njegov vpliv na skupno dobro. Edina svetla izjema je animirani Horton, pa še ta ni mogel popraviti slabega vtisa, ki sta ga pustili praktično negledljivi igrani različici Grincha, ki je ukradel božič, in Mačka v klobuku, v katerih sta se smešila (gledalce pa strašila) zamaskirana Jim Carrey in Mike Myers.

Brez skrbi – Lorax, celovečerna filmska priredba Seussove okoljevarstvene zgodbice iz leta 1971, sicer ni niti približno tako zanič, kot to velja za omenjena zmazka, kljub temu pa najnovejši animirani izdelek ustvarjalcev uspešnice Jaz, baraba ne dosega kakovosti Hortona, kaj šele izdelkov Pixarja – vodilnega studia na področju animacije.

Kdo oziroma kaj Lorax pravzaprav je? Lorax je oranžno kosmato bitjece s košatimi brki, ki bi mu jih zavidal tudi Ciril Ribičič, o njem pa ne izvemo ničesar drugega, kot da gre za varuha gozda in zagovornika dreves s precej sitnim značajem. Ali obstaja gospa Lorax in ali je tudi ona brkata, je prepuščeno gledalčevi domišljiji.

Čeprav je Lorax naslovni in najzanimivejši lik, pa – v nasprotju s knjižno predlogo – še zdaleč ni osrednja osebnost filma. Precej več časa namreč preživimo v družbi 12-letnega Toda, ki želi očarati prijateljico in ji podariti drevo. A kaj, ko oba prebivata v futurističnemu mestu Thneed-Villu, v katerem ni niti sledu o drevesih, vsaj ne tistih pravih. Babica zato Tedu svetuje, naj obišče skrivnostnega Once-lerja, ki pozna resnico o usodi izginule favne. Skozi Once-lerjevo samoizpoved o pohlepu gledalci končno spoznamo Loraxa in njegove neuspešne napore za ohranitev gozda, hkrati pa izvemo, da drevesa proizvajajo … zrak.

Seussov naravovarstveni duh je v Loraxu še kako prisoten, hkrati pa so zgodbici, ki bi zadostovala komaj za kratek film, dodani številni elementi, s katerimi pisatelj nima nič. Medtem ko je deček v slikanici edini nastopajoči človek (Once-lerjevega obraza nikoli ne vidimo), animirano različico odpre glasbena točka, v kateri nastopajo vsi prebivalci Thneed-Villa. Film nam predstavi tudi grabežljivega župana, ki je hkrati tudi lastnik podjetja za izdelavo ustekleničenega zraka, Todovo mati, njegovo superbabico in vso Once-lerjevo srhljivo družino, ki malo preveč spominja na Leatherfaceovo sorodstvo iz Teksaškega pokola z motorko. Nič kaj dr. seussovsko torej.

Vprašanje je tudi, koliko bi se znameniti literat strinjal z določenimi dodatki k zgodbi, ki naj bi bila njegova najljubša stvaritev. Deček se poskuša dokopati do drevesa iz egoističnih vzgibov (da bi osvojil dekle), živalce – pojoče zlate ribice in prisrčne medvedke – pa se da podkupiti s sladkornimi penami. Nekaj, s čimer se bodo otroci lahko poistovetili.

Najmočnejši literarni vidik Dr. Seussa so njegove značilne domiselne rime – če jih je Horton obdržal vsaj v naraciji, jih Lorax skoraj popolnoma opusti in nadomesti z glasbenimi točkami, ki jih je v slovenščini uglasbil Jose. Te so sicer simpatične in energične, a daleč od klasičnih pesmic, ki so nekoč krasile Disneyjeve uspešnice. Film zapolni čas s številnimi prežvečenimi akcijskimi prizori (lov na motorju, približevanje slapu), medtem ko zanemari humor, zaradi katerega so postali animirani celovečerci tako priljubljeni pri širšem občinstvu. Lorax je učinkovit v otožnih trenutkih, za smeh pa bomo morali počakati na nadaljevanji Ledene dobe in Madagaskarja.

Naštete pomanjkljivosti ne spremenijo dejstva, da gre za solidno izdelano, poučno in dobronamerno "moralko", ki bo ugajala ciljnemu občinstvu, to je otrokom, ki še ne poznajo delovanja fotosinteze in pomena varovanja okolja ali ju šele spoznavajo. Hkrati film lepo pokaže, kam vodi neizmeren pohlep, ki se ne ozira na stransko škodo. Težava je samo v tem, da ne ponudi ničesar, kar bi utegnilo pritegniti starejše občinstvo, ki omenjenih lekcij še ni osvojilo in ki dejansko uničuje naš planet.

Zaradi Loraxa se Dr. Seuss ne bo obračal v grobu, še vedno pa čakamo na filmsko priredbo literatovega dela, ki bo upravičila njegovo ime. Vprašanje je, ali jo bomo sploh dočakali.