OCENA FILMA: Krogi

"Ko človek naredi nekaj dobrega, to ljudem nič ne pomeni. Ko vržeš kamen v vodo, se vsaj nekaj zgodi. Pojavijo se krogi." (citat iz filma Krogi)

Če zlo rojeva zlo, ali potem dobro rojeva dobro? To je osrednje vprašanje srbsko-hrvaško-slovensko-francosko-nemške koprodukcije Krogi (Krugovi), ki jo je srbski režiser Srdan Golubović zasnoval na tragičnem dogodku iz leta 1993, ko je v hercegovskih Trebinjah 26-letni srbski vojak Srdjan Aleksić (v filmu mu je ime Marko) rešil življenje bosanskemu civilistu in pri tem žrtvoval svojega. Štirje pripadniki vojske Republike srbske, Srdjanovi soborci, so ga na glavnem trgu tako brutalno pretepli, da je padel v komo in nekaj dni pozneje zaradi posledic poškodb umrl. Med očividci so bili tudi Srdjanovi prijatelji, pomagal mu ni nihče.

Scenarista filma Srdjan Koljević in Melina Pota Koljević sta iz tega dogodka izpeljala tri vzporedne zgodbe, ki se dogajajo 15 let pozneje in v treh različnih državah, vse pa usodno povezuje Markova smrt. V prvi zgodbi spremljamo Markovega očeta Ranka (Aleksandar Berček), ki zaradi gradnje hidroelektrarne seli kamnito cerkev. Pri obnovi cerkve mu pomagata dva mladeniča, eden od njiju, Bogdan (Nikola Rakočević), je sin padlega vojaka, ki je leta 1993 sodeloval pri pretepu Marka. Ranko sprva Bogdana ne želi videti, a si zaradi mladeničeve vztrajnosti premisli. Druga zgodba nas popelje v Nemčijo, kjer si je Haris (Leon Lučev) – Bošnjak, ki dolguje življenje Marku – ustvaril družino. Ko na vrata potrka Markovo nekdanje dekle (Hristina Popović), ki s sinom išče zatočišče pred nasilnim partnerjem, dobi Haris priložnost, da se Marku oddolži za to, da mu je pred petnajstimi leti rešil življenje. V tretji zgodbi spremljamo znanega beograjskega kirurga Nebojšo (Nebojša Glogovac), Markovega prijatelja in očividca zločina, ki na operacijsko mizo dobi enega od sostorilcev (Boris Isaković). Ker je Nebojša edini kirurg, ki opravlja tovrstne operacije, je od njega odvisno, ali bo Markov krvnik, ki nad dejanjem ne kaže nobenega obžalovanja, preživel.

Kako bi se v danih okoliščinah odzvali vi? Kaj bi storil Marko oziroma Srdjan, vemo. Zdi se, da to vedo tudi liki, ki jih je Markova smrt za vedno zaznamovala, toda še preden se primerno odzovejo, morajo najprej razčistiti z občutkom lastne krivde, spopasti se morajo z lastnimi predsodki, ki niso nacionalno obarvani. Vojna je bila v tem primeru resnično bratomorna, tako zločin kot Srdjanovo plemenito dejanje presegata spore, ki so jo zanetili. Presegajo jih tudi krogi. Golubovićev film je s tega vidika povsem apolitičen – režiserja ne zanima politično ozadje balkanske morije, temveč človeške usode, ki jih je ta zaznamovala.

Hkrati je film precej optimističen. Upanje v boljšo prihodnost pooseblja Bogdan, ki se mu ne zdi pravično, da bi plačeval za zločine svojega očeta. Mladenič želi preseči sovraštvo, ki temelji na grehih prednikov in ki se zdi v teh krajih zakoreninjeno v ljudeh – vsaka nova morija je podlaga za naslednjo. Upajmo, da bo Bogdanova generacija tista, ki bo presekala vezi s preteklostjo in ohranila spomin na ljudi, kot so bili Srdjan Aleksić. Norci, ki se sredi vojne spravijo popravljat krivice.

Čeprav je sporočilo filma optimistično, pa vsako od treh zgodb preveva občutek tragedije – pretekle in prihodnje. Veliko stvari – misli, čustva, spomini na pretekle dogodke – ostaja neizrečenih. Gledalci jih ne slišimo, zato pa jih lahko občutimo v nelagodnem vzdušju in v redkobesednih likih, ki zaživijo v odličnih igralskih interpretacijah.

Film se začne in konča na trebinjskem trgu, zločin nad Markom vidimo šele na koncu (čeprav ne poznate Aleksićevega primera, lahko slutimo, kaj se je zgodilo z njim, zato ne moremo govoriti o spoilerju). Sklepni prizor Markovega pretepa, ki sledi katarzičnemu prizoru, ko Ranko v Bogdanu prepozna svojega sina, sklene ciklično pripoved in učinkuje kot reality check: središče Krogov je pozitivno, medtem ko ni na sami vojni, ki lahko v ljudeh prebudi najboljše in najslabše, prav ničesar pozitivnega. Ali lahko dobro rodi dobro? Da, toda zlo je veliko plodnejše.

Okrvavljeni Marko obleži na kamnitih tleh kot kamen na kamnu. Nikjer ni nobene vode ali krogov, nikogar, ki bi pristopil na pomoč. Danes v Bosni in Hercegovini po Srdjanu Aleksiću poimenujejo ulice, tako v mestih, kjer je večinsko prebivalstvo srbsko, kot v mestih, kjer večino predstavljajo muslimani. V spomin in opomin. Krogi, ki jih je povzročilo njegovo nesebično posredovanje, so prišli šele pozneje, ko se je vojna morija že končala. Eden od teh krogov je tudi Golubovićev film.