SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Kon Tiki

4

termometer

Ob ogledu najdražjega in obenem finančno najuspešnejšega norveškega filma do zdaj se ne moreš izogniti želji po neverjetni pustolovščini v slogu Julesa Verna.

Kon Tiki, norveška filmska pustolovščina, ki se je letos uvrstila med pet nominirancev za tujejezičnega oskarja, je osnovana na resnični zgodbi pogumnega in skrajno trmastega norveškega raziskovalca in etnografa Thora Heyerdahla. Ta je v drugi polovici 40. let 20. stoletja razvil teorijo, da so Polinezijo pred 1500 leti naselil prebivalci Južne Amerike in ne Azije, kot so se sicer strinjali strokovnjaki. Da bi dokazal svoj prav, se je odločil, da bo Tihi ocean tudi sam preplul – in to s pomočjo enakega splava, narejenega po istih metodah in z enakimi materiali, kot so jih Inki uporabljali v preteklosti.

Heyerdahl zbere ekipo, ki jo sestavi iz prodajalca hladilnikov oziroma inženirja (Anders Baasmo Christiansen), treh neizkušenih mornarjev (Odd-Magnus Williamson, Tobias Santelmann, Jakob Oftebro) in Šveda (Gustaf Skarsgård ), ki je dogajanje dokumentiral s svojo kamero. Iz teh posnetkov je sicer leta 1950 nastal tudi z oskarjem nagrajeni dokumentarec, film pa se jim pokloni z nekaj črno-belimi odlomki, ki oponašajo takrat narejene posnetke. Kon Tiki ima nedvomno nekaj neverjetno navdušujočih trenutkov, v celoti pa se vendarle zdi kot skandinavska različica velepotezne hollywoodske biografske pustolovščine, ki je množicam sicer všeč, se pa v tolikšni meri vrti sama okoli sebe, da nima prostora za kakšno občutnejšo, bolj zapolnjujočo globino. Režiserja Joachim Rønning in Espen Sandberg sta se filma lotila tako, kot je za tovrstno pustolovščino pričakovati: zaznamuje jo čudovita fotografija oziroma prelepi posnetki širnega, včasih besnečega oceana, po katerem plavajo fantastična morska bitja, osnovana na izjemno realističen način – a na žalost se zdi, da so to tudi najmočnejši elementi te filmske pustolovščine.

Mladi norveški igralec Pål Sverre Hagen je nadobudnega Thora, ki se je na splav odpravil, ne da bi sploh znal plavati, upodobil s primerno karizmo, z navdušenjem nad zasledovanjem inkovskega boga sonca in nepogrešljivo iskrico v očeh, ki odseva njegov pustolovski duh, vseeno pa morda ni najbolj barvito naslikal "norosti", ki je za tovrsten "samomorilski" podvig potrebna. Se spomnite kapitana Ahaba Gregoryja Pecka?

In če nekaj več pogrešamo v samem protagonistu, gre nekaj podobnega očitati tudi osnovanosti drugih članov posadke. Film jim namreč omogoči prekleto malo možnosti, da bi na velikem platnu poglobljeno izrisali svoje osebnosti in gledalcu dali vedeti, kaj jih je v tako neverjetno nevarno pustolovščino sploh pripravilo – slika njihovih karakterjev ostane zgolj površinska.

Čeprav Kon Tiki na področju raziskovanja človeške osebnosti ni ravno presežek, gledalcu ponuja izjemno prijetno pustolovščino, v katero ga vsrkajo intenzivne barve, čudovite širjave oceana, nenavadna, pa tudi nevarna morska bitja in klokotanje splava objemajoče vode – pustolovščine, zaradi katere si zaželi, da bi tudi sam sedel nekje na barki in pustil, da mu prste na nogah božajo nežni morski valovi – vedoč, da ga v eksotičnih daljavah čaka pustolovščina njegovega življenja …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin